Obala

"Popolnoma prepričan."je odgovoril. "Obvezal se bom sam, če ti potem ne bo preveč težko, bi te lepo prosil, da me podpreš ko bom hodil proti sobi... Peče namreč ko hudič."se je nasmejal. Res je peklo, nič pa ni imel tudi proti njeni družbi.
"Ni se treba počutiti krivo, sam sem silil v vodo po tej strani, kjer je kamenje... Pa bom že preživel."jo je prepričeval, pri čemer se mu je nasmeh precej raztegnil.
Prav tako je videl, da je sumljivo gledala brazgotino pod ramo, zato se je odločil za pojasnilo. "Bili smo na skupnem lovu in sem si zaradi vročine slekel jopič in sem zaradi barve oblačila bil podoben srni. Tako je moj najboljši prijatelj streljal, z lokom seveda in puščica mi je prebodla ramo."je pojasnil in upal, da je pojasnilo precej verjetno.
"Tukaj na nogi pa... Učenci so se enkrat stepli med sabo in eden je povlekel nož, jaz pa sem stopil med tista dva petelina, ki sta se tepla v najbolj neprimernem trenutku, ko je lolek nož vrgel proti nasprotniku... Takrat so se v mojem razredu prvič in zadnjič stepli."je dodal pojasnilo še za drugo brazgotino.
"In, si tudi ti bila kdaj močno poškodovana?"se je še pozanimal, nato pa se zazrl v morje, ki je imelo sedaj pridih oranžno rdeče barve, saj je zahajajoče sonce nanj metalo natanko takšno barvo.

"Seveda. Lahko ti tudi pomagam pri obvezovanju," se je še ponudila, pri tem pa se je široko nasmehnila. Njegova družba mu je ugajala, pa tudi kako drugače bi pa lahko preživela večer? Lahko ostane z njim in mu pomaga ali pa se pobere v sobo in tam preganja dolgčas. Seveda je obstajala še tretja možnost, ampak ta zaenkrat še ni prišla v poštev. "Greva takoj, ali boš potrpel in odideva kasneje?" je počasi vprašala. Če ga je res tako zelo peklo lahko odideta takoj. Da njen sogovornik le ne bi trpel.
"Oo. Zagotovo je bolelo, kaj?" je precej naivno zamrmrala. Niti slučajno se ji ni dalo ubadati s tem ali človek govori resnico ali je to za lase privlečena laž.
"Ho. Pa sem mislila, da je poučevanje drugih prijazno, nič naporno in nevarno delo." se je zasmejala in pri tem zmajala z glavo. "Si jim dal kakšno kazen ali kaj?" Bila je radovedna. Taki pretepi se v šoli ne dogajajo ravno pogosto. Vsaj ne z orožji.
"Pravzaprav ne. Na roki se mi sicer pozna manjša brazgotina zaradi težav v najstniških letih, drugače sem jo pa kot natakarica v lokalih dobro odnesla." se je široko nasmehnila. Včasih je res stregla, pa tudi sedaj kdaj poprime za pladenj, čeprav redko. Tudi sama se je zazrla v morje in se pri tem zamišljeno nasmehnila. Prizor pred njima je bil res lep.

"To bi bilo zelo dobrodošlo."se je nasmehnil Remus, ko se je ponudila za pomoč pri obvezovanju. "In nikakor ni treba oditi takoj, sem bolj vzdržljiv kot morda izgledam, pa še boli ne preveč."je odvrnil, vendar bi to rekel tudi, če bi umiral, saj ji ni hotel kratiti pogleda na morje. In sploh-kaj bi naj delala v hotelu? Domislil se je nekaj scenarijev, vendar jih je kmalu odrinil iz svojih misli.
"Ja, bolelo je."je zamrmral, saj se mu je zdelo, da mu ne verjame povsem. Ampak bilo mu je vseeno-lagal je že vse življenje in to ljudjem, ki so pomenili precej več kot ona. Saj ne, da ni imel vesti, bila je, vendar zakopana, pod precej globoko plastjo sovraštva in maščevalnosti, zaradi česar je bil v tem poslu tako uspešen.
"Močno si se motila, poučevanje je lahko zelo nevarno. Vedno se najde kak pametnjakovič, ki hoče na kakršenkoli način škodovati drugemu."je pojasnil in začel razmišljati o tem, kakšno kazen bi jim naj dal. "Dal sem jima izbiro: Ali se jima zgodi kot se je meni, torej nož v nogo, ali pa morata celi mesec dni po pouku z zobnimi ščetkami čistiti šolska stranišča. Oba sta se bala bolečine, zato sta izbrala drugo možnost. O ničemer nismo povedali nikomur, tako se mi je zdelo pošteno, vsi pa so se čudili, kako čudno čista so stranišča. Verjemi, zapomnila sta si. In ko sem malo poizvedel po zbornici čez en čas, so mi rekli, da sta tadva pravi zgled dobrega sodelovanja."se je še zarežal.
Malo si jo je bolj podrobno ogledal in ni videl nekih očitnih znakov delovne ženske-imela je nežne roke in kože na njih niti približno otrdele. Obraz pravtako ni bil zguban od skrbi, ravno nasprotno, bil je čisto gladek, za kar ni mogla biti zaslužna lepotna operacija, saj sledi le-te ni opazil. Vsekakor že res dolgo ni delala, ali pa mu je prikrivala pravo identiteto. Vendar dvoma ni pokazal, vseeno pa se je spet zazrl vanjo.

"No, pomagam lahko, čeprav v medicini nimam ravno izkušenj." se je zasmejala. Že nekajkrat se je znašla v podobnih situacijah, vendar se še ni odločila za tečaj prve pomoči, ki bi ji še kako prišel prav. "Hmm .. naj ti verjamem?" je narejeno v dvomih vprašala. Če je zavrnil takojšni odhod je torej pomenilo da ni bilo tako hudo. On sam bo najbolje vedel.
"Oo. Sovražim bolečine. Tako fizične kot psihične." je zamrmrala in pri tem zavzdihnila. Predvsem psihičnih bolečin se je še kako bala. Fizično se vedno pobereš .. za one druge ni bila tako prepričana.
"Ooo." se je zasmejala, pri tem pa je plosknila z rokami - to je storila vedno, ko se je zasmejala iz srca. "Nemogoče." je še vedno v smehu zamrmrala, pri tem pa je lovila sapo. "Take 'krute' kazni od tako nedolžnega učitelja, kot si ti res ne bi pričakovala." je zmajala z glavo, pri tem pa se je navdušeno zazrla vanj.

"Oh, ko sem bila majhna sem vedno sanjala, da bi postala reševalka iz vode." je po nekaj trenutkih pretrgal tišino, ki je legla med njiju. "Morje, potapljanje, plavanje. To sem od nekdaj oboževala. Le problem je bil, ker za plavanje nisem bila nikoli preveč talentirana. Mislim veliko sem vadila, vendar nikakor ni pomagalo." je potožila Isa in pravzaprav se ji sanjalo ni zakaj je sploh začela o tem
"In, Will, kako to, da se sam potepaš po obalah? Te nikjer ne čaka dekle, žena?" Ob vprašanju je pogled znova preusmerila nanj in se pri tem nekoliko nasmehnila.

"Ne, res me nihče ne čaka. Že dolgo ne."je brezizrazno odgovoril in po dolgem času se ga je spet polotilo malodušje. Želel si je umreti in to takoj. Do sedaj ni imel poguma, da bi si vzel življenje, toda tokrat se je odločil, da si ga končno bo. In nihče ga ne bo ustavil. Znebil se je bo z majhno lažjo, nato se potopil in si prebodel srce. Morski psi bodo zavohali kri, njegovo truplo bo raztrgano in požrli ga bodo. Nihče se ne bo spominjal, da je sploh kdaj obstajal. To pa mu je čisto ustrezalo.
Pobrskal je po žepih kopalk in zaklel. "Izgubil sem ključe. Verjetno so tukaj, v plitvini in takoj jih bom našel. Ne potrebujem pomoči, res."je dejal in vstal tes odšel v vodo. Ko mu je voda segala do pasu, se je vanjo vrgel, pod vodo odplaval do precejšnje globine, kakih dvesto metrov od obale. Potopil se je toliko, da je vedel, da so psi na tej globini najbolj pogosti. Izvlekel je nož pri gležnju, ga premeril in ocenil, da je dovolj dolg. Nastavil si ga je na levo stran prsi in z vso močjo potisnil. Začutil je pekočo bolečino in v nekaj sekundah ga je zagrnila tema.
Voda se je obarvala rdeče, saj se je vanjo izlilo pet litrov krvi. Truplo se je začelo dvigovati, vendar so vsi morski psi, ki so bili v bližini, že priplava in ga začeli trgati. Nihče ni nikoli izvedel, kaj se je zgodilo, le June je bila začudena, da ga ni.

[To je moj zadnji post na tem forumu, saj več nimam volje. Žal. Lepo se imejte!]