Obala

"Taksi!" je zavpila Riflora in stegnila roko. Z avtobusom je malo prej prispela v Hong Kong. Taksi se je ustavil, da je lahko vstopila. "Me lahko zapeljete do najbližje plaže, prosim?" Voznik je prikimal in odpeljal. Riflora se je zleknila na sedež in skozi okno opazovala ljudi, ki so hodili po ulicah. Čez čas se je okolica spremenila. Zmeraj bolj sta se z voznikom približevala morju,več hišk in majhnih trgovinc je bilo. Ljudje so hodili kar po cesti in moral si zelo dobro paziti, da nisi koga povozil. Taksi je se ustavil in Riflora je iztopila. Plačala je vozniku in se odpravila k plaži, kjer se je trlo ljudi. Na plaži so bili postavljeni sončniki iz bambusa in posušenih listov, spodaj pa leseni ležalniki. Riflora je z očmi poiskala sončnik z dvema ležalnikoma. Kmalu ga je zagledala ter se je odpravila k njemu. Odložila je torbo in se ulegla. Morje je bilo čisto in sinje modro. Nekaj časa ga je občudovala, kmalu pa se je zaradi dolgčasa odpravila k bližnjemu kiosku. "Ni hao!" je pozdravila prodajalko. "Imate tudi kakšno angleško revijo?" Prodajalka ji je prikimala in ji pokazala na kup revij. Riflora si jih je ogledala in izbrala revijo NexTime. "Xiexie," je rekla, ko jo je plačala. Še dobro, da si je preden je prišla, pogledala v slovar osnovne besede. Poslovila se je in odšla nazaj do svojega ležalnika.

Stopala je po že nekoliko ohlajenem pesku, saj se je dan počasi spreminjal v noč. V eni roki je držala natikače, druga je bila prosta. Oblečeno je imela lahno poletno oblekico pod katero so se skrivale kopalke. Večer je bil miren, na nebu so sijale svetle zvezde, na obali je pa je srečala le malo ljudi - večer kot nalašč za večerno kopanje, čeprav je brisačo pustila v hotelu.
Sesedla se je na mivko, noge je zarila v pesek, katerega je na vsake nekaj sekund odnesel val, ki je zaobjel njena stopala. Veter je prijetno pihljal, ji še bolj mršal že tako razkuštrane lase, ki so ji prosto, kot slap vode padali preko ramen.
Na goli rami je začutila toplo dlan, za seboj je zaslišala moški glas. Počasi se je obrnila..

[Remus? ]

Remus je tiho, bosonog hodil po peščeni plaži. Čeprav je bil večer še mlad, se je pesek že ohlajal in nanj je legla že prva rosa, ki pa je, zavoljo vročega poletnega dneva, ki je že mineval, ni bilo veliko.
V tem večernem mraku je zagledal obris človeka, in ko se je bolj približal, je lahko jasno razločil Ob morju sedečo žensko postavo. Oblečena je bila v lahko oblačilo in očitno je bilo, da ji je bil dolgčas.
"No končno nekdo, ki mu lahko delam družbo!"ga je prešinilo in nasmehnil se je. Z brisačo na rami se ji je za hrbtom približal, saj je bilo dekle s pogledom prikovano na lahno valoveče morje in kot je bilo videti, je bila tudi zamišljena.
Ko je stal že čisto za njenim hrbtom, je iztegnil roko in dlan nežno položil na njeno ramo, z besedami:"Ne se prestrašiti. Nič ti ne bom naredil." Ko je obrnila glavo, se ji je opogumljajoče nasmehnil in prisedel.
"Smem prisesti?"je vprašal, pa čeprav je že sedel in jo pogledal v oči.

Počasi se je obrnila. Široko se je nasmehnila moškemu, ki se je znašel poleg nje. "Seveda," je prikimala in pri tem pomignila na prosto mesto poleg sebe. Čeprav je sprva kazalo, da bo noč dolgočasna se mogoče lahko spreobrne v prav zabavno. Če bo le sogovornik zanimiv.
"June." se je po nekaj trenutkih predstavila, proti novemu znancu pa je stegnila roko. "Me veseli, da sva se spoznala," je še dodala, pri tem pa se je iskrivo nasmehnila.
"Si na dopustu?" je počasi vprašala, pogled pa je preusmerila nazaj na nekoliko razburkano morje. Tako zelo jo je mikalo. Tako rada bi se zapodila vanj in v njem ostala celo noč. Tako zelo ga je pogrešala. "In koliko časa boš ostal?" je dodala novo vprašanje, nato pa je utihnila. Moški se bo že razgovoril, če se bo želel.

"Najlepša hvala za dovoljenje," se je zasmejal Remus in za trenutek ali dva tiho obsedel. Potem se mu je predstavila, tako je sprejel ponujeno roko z besedami: "Kako nevljudno od mene! Se opravičujem..." in nalahno poljubil hrbet dlani.
"Moje ime je Re... William,"se je, nekoliko v zadregi predstavil še sam, obenem pa se je v mislih ošteval. "Kako začetniška napaka! Skoraj bi ji razkril svoje pravo ime, pa še poznam je ne..."
Toda potrudil se je, da njegov obraz ni izdajal ničesar.
"Tukaj sem na dopustu in bom verjetno tudi ostal do konca poletja... Razen seveda, če me vmes ne zanese kam drugam, kaj se ve," je pohitel z odgovorom in obenem pokazal preko rame, v smeri bogatega hotela, v katerem je trenutno prebival.
"In tam zaenkrat stanujem," se je še dopolnil.
"Kaj pa ti počenjaš tukaj? Tudi dopust ali kaj resnejšega?"se je še poznimal, saj ženska nikakor ni izgledala kot domačinka.

[Nekaj me zanima... Kaj se bi naj iz vsega skupaj izcimilo? Pač da vem v kateri smeri pisati...]

"Eh ni panike," je zamahnila z roko in se tudi sama zasmejala. "Uu, kar malce sem zardela," se je pošalila Isa in mu pri tem pomežiknila, čeprav res ni bila vajena takih spoznavanj. Ponavadi je bil le stisk roke.
Nasmehnila se je. Tip se ji niti slučajno ni zdel sumljiv, čeprav se je zmotil pri predstavitvi. Mogoče pa se je želel predstaviti z svojim drugim imenom. "In te lahko kličem Will?" Zazrla se je vanj zamežikala z vekami. To je storila vedno, kadar je želela kaj izprositi od drugih.
"Res? Toliko časa?" je presenečeno ponovila. Sama bo ostala samo kakšen teden, mogoče več, vsekakor pa ne celo poletje. Še veliko sveta je, ki ga mora raziskati in Hong Kong ni bil tako pomemben da bi ostala v njem. Obrnila se je preko rame in se zazrla v bogato okrašen hotel v katerem je prebivala tudi sama. "Ja, tudi jaz prebivam v njem." je nato povedala. Dokler je imela dovolj denarja in si je lahko privoščila vse, ni šparala niti z udobjem.
"Dopust. Zaslužen." se je široko nasmehnila, pri tem pa se je zazrla v moškega poleg sebe. "In s kje prihajaš? Evropa ali Amerika?" je bila radovedna Isa. Sama bi mu sicer presodila da je Američan, ampak taki ljudje so znali presenečati. Kot tudi ona seveda.

[Mm. Ubistvu ne vem. Imaš kakšno željo, idejo mogoče..?]

"Ja, učitelj sem, zato imam časa do konca poletja. Čeprav nisem rekel, da bom gotovo ostal tukaj ves čas."ji je pojasnil. "Tebi se že v očeh vidi, da nisi stanovitna... Rada imaš potovanja in... pustolovščine."je povedal, kar je ravno ugotovil.
"Sem Anglež, sin bogatega očeta, ki ima delo le za zabavo"se je nasmejal in se spet zazrl v njene oči.
"Od kod pa prihajaš ti?"se je pozanimal, saj ga je, zdaj ko je ugotovil da je tu na dopustu, zanimalo precej o njej. Kakšno delo pa opravljaš, če praviš, da si si ta dopust zaslužila?"je nedolžno vprašal, kot bi šlo še za samo eno nedolžno vprašanje, v resnici bi pa rad izvedel, če dela za katero od vohunskih agencij, čeprav mu sama tega ne bo povedala. Vsaj vedela ne bo, da mu je.
Ko je spet prikovala pogled na morje, se je odločil, da bi jo lahko vprašal za nočno kopanje. "Izgleda, kot bi hotela v morje,"je tiho dejal. "Vendar nimaš brisače, ampak to ni problem, imam eno veliko,"je ugotovil, ko je pogledal okoli nje.

[Hm... Idej je že... Imaš fanta tu na MIA3?]

"Učitelj, praviš." je zamišljeno prikimala. "In kateri predmet poučuješ? Na kateri šoli?" je bila radovedna. Ob njegovih ugotovitvah je prikimala. Potovanja je res oboževala, prav tako pustolovščine. Če bi morala celo življenje preživeti v enem kraju, ob enem človeku bi se je zagotovo zmešalo. Rada je spoznavala nove stvari, okolja, ljudi.
"Res? In s čim se tvoj oče ukvarja?" Zagotovo kakšni ilegalni posli, če mu je delo v zabavo. Vendar teh misli ni izrekla naglas.
"Trenutno živim v Parizu." je odgovorila na njegovo vprašanje. Trenutno je bila to ena izmed redkih stvari, ki jo je povedala po resnici. "Natakarica sem." se je široko nasmehnila. Čeprav ta njena lažna identiteta ni naredila nobene šole, čeprav so se drugi iz nje norčevali, je kot June oboževala in bila ponosna na to delo. "Čeprav sem trenutno brez dela .. ampak saj veš kako je, če imaš očeta bogate in te obožuje?" je še naprej igrala to igro. Laži so ji šle odlično od rok. In tako ni bilo možnosti, da bi se zarekla, ali pa izdala. Čeprav nikoli ne veš..
"Res? Prijazno od tebe." se je široko nasmehnila. "Ampak če bo ozračje še vedno tako prijetno toplo se lahko posušim brez nje, če pa se namerava ohladiti .. potem pa bi nastal problem."

[Hmm .. ne nimam še. ]

"Učim fiziko na eni izmed osnovnih šol... V Angliji seveda. Rad imam svoje delo, saj so najstniki v moji prisotnosti čisto pridni in se razumemo."Je odgovoril Remus z besedami, v katere ni bilo mogoče podvomiti, tako prepričljiv je bil.
"Mislim, da si me narobe razumela,"je pojasnil Remus, ko je uganil njene misli. "Jaz sem dedič svojega očeta, ti ima v lasti nekaj boljših tovarn z orožjem. Prav tako kot ti sem edinec in imam svoje delo za zabavo, saj mi je oče povedal, da če nočem, mi ni potrebno delati. Ampak jaz vseeno rad delam."je še razložil.
"Natakarica? Moram reči, da tega ne verjamem najbolj..."je podvomil v njene besede. "Imaš namreč bogatega očeta, ki bi ti skoraj moral omogočiti zelo spodobno šolanje, vsaj fakulteto."je pojasnil svoje dvome. "Kaj pa tvoj oče dela, da si je pridobil bogastva?"ga je zanimalo.
Vstal je ter ji ponudil roko. "Prideš malo plavati?"jo je povabil in jo pogledal.

"Fizika praviš. Nad njo nisem bila nikoli preveč navdušena." je priznala, "čeprav nekateri trdijo, da se vse povezuje in je logično se meni še zdaleč ne zdi tako." Fizike res ni nikoli preveč marala, bolj jo je veselila kemija, poskusi in spoznavanje lastnosti različnih elementov.
"Aha, zanimivo." se je nasmehnila. Kaj bi dala da bi bil njen oče že živ. Res, da jima je z sestro zapustil ogromno denarja, a še vedno je pogrešala tisto pravo starševsko ljubezen.
"Kaj?" jo je presenetilo, pri tem pa je presenečeno pobuljila. "Hočeš reči .. hočeš reči da lažem?" se je zadrla, pri tem pa se je odmaknila stran od njega. "Prekleto, ne poznaš me, ne poznaš moje preteklosti .. ne veš kako je biti upornik." še vedno ni odnehala, pri tem pa je presenečeno lovila sapo. "Čeprav sem sama izbrala to pot, mi je velikokrat žal. Nimam spodobne izobrazbe, komaj sem dobila nazaj svojo družino, ljudje me zaničujejo .. ti pa tu dvomiš v moje besede in me obtožuješ da lažem." Še vedno je bila razburjena .. kako je človek lahko podvomil v njene besede? Bila je pripravljena na take situacije, ampak to se ji je zgodilo prvič.
Oči je imela priprte, ko je v stoječem položaju opazovala njegovo postavo.

Remus je samo stal tam in osuplo gledal."Da jaz koga obtožujem!?"mu je šinilo skozi misli.
"Če bi me poslušala do konca, mogoče ne bi mislila, da te česa obtožujem."je mirno rekel, ko se je zbral. "Nisem te ničesar obtoževal, pravim le, da je čudno. In tu je velika razlika."je dodal.
"Praviš tudi, da ničesar ne vem o tebi. Pa me razsvetli, da bom vedel, kaj lahko rečem, oziroma kako naj besede obrnem, da bne bodo zvenele obtožujoče. Ker te res nočem ničesar obtoževati."je povedal in nato previdno izbiral besede.
Pa vendar je bilo nenavadno, kako je hitro posumila, da jo česa obtožuje. "Morda pa je ena od vohunk konkurenčne agencije."mu je šinilo skozi misli. Vendar ni njegov obraz izdal ničesar. Ampak za vsako ceno bo ugotovil, če so njegovi sumi utemeljeni.
"Prosim, pomiri se."je res tiho, rahlo ponižno rekel, saj je zadnja stvar, ki jo je potreboval sovražno nastrojena jezna agentka konkurenčne agencije.

[Se opravičujem zaradi poznega odgovora, ampak s časom sem bil do danes v minusu...]

Poslušala ga je in se šele sedaj zavedala svoje napake. »Glej, oprosti.« je počasi zamrmrala, pri tem pa se je skušeno sesedla nazaj na peščena tla. »Samo, samo .. zadnje čase sem nekoliko nestrpna.« je povedala po pravici. In to je bilo res. Življenje se ji je počasi podiralo kot hišica iz kart .. in to se je poznalo na vsaki napačni besedi, ki jo je nekdo izrekel. »Žal mi je.
Res je, ne moreš vedeti nič o meni, poznava se namreč le nekaj minut .. le težko mi je, da me ljudje krivijo za napake, ki sem jih storila ko sem bila v puberteti. Če bi lahko še enkrat izbirala bi zagotovo izbrala drugače.« je počasi povedala, pri tem pa se je zazrla v morje. »In verjemi, težko sem prišla nazaj k družini .. mamila so me skoraj pokopala. Pa tudi preveč ponosa sem imela za vrnitev in opravičilo, čeprav sem vedela da me bodo sprejeli z odprtimi rokami..« Obraz je zakopala v dlani, da bi vsaj za silo skrila solzne oči.

Remus je presenečeno gledal-bil je pripravljen na vse, le na to, kar se je zgodilo ne. Pričakoval je napad.
"Pa saj smo v puberteti vsi delali neumnosti..."jo je poskušal potolažiti in hitro sedel k njej. "Nihče od nas ni bil čisto pri sebi tisti čas, se mi zdi."je nadaljeval in se ob tem čudil, da je dekle, ki izgleda tako odgovorno in resno mogla zapasti drogam.
"Pravzaprav zelo dobro vem, koliko ponosa je potrebno požreti, če se hočeš po veliki neumnosti vrniti k družini in prijateljem."je povedal in upal, da bo ugotovila, da jo razume. Objel jo je preko ramen in rahlo stisnil k sebi.
"Saj bo enkrat še boljše..."je nadaljeval s tolaženjem. [i]"Ampak vseeno... Da je bila zadrogirana, pa je vseeno zbrala dovolj poguma za vrnitev k družini."je pomislil, saj je sam vedel, da toliko poguma verjetno ne bi zbral nikoli v življenju.

Počasi je dvignila pogled in se zazrla vanj. "Ampak ne takih.." je tiho potožila. Z dlanjo si je obrisala solzna lica. Zadnja stvar, ki jo je hotela je bila da bi nekemu tujcu razlagala Juneino preteklost. "Oprosti. Sploh ne vem zakaj se sploh začela o tem. Ne bi ti smela zamoriti." je zamrmrala ter se pri tem tudi opravičila.
"Ampak sedaj sem očiščena." je zagotovila, čeprav je bila že večkrat na tem, da znova vzame kakšno drogo, a je nakoncu zmagala njena trma, ki ji je to na srečo preprečila.
Svojo glavo je položila na njegova ramena in nekaj trenutkov je obstala v njegovem objemu, ki ji je še kako prijal. "Greva v vodo?" je predlagala, ko se je končno umirila. Široko, nekoliko prisiljeno nasmehnila. Vstala je. Z sebe je počasi spravila lahno poletno oblekico, da je nakoncu ostala le v rdeče-belih kopalkah. "Kdo bo prej!" se je razigrano zavpila. Zopet se je počutila kot otrok. Srečen otrok.
Stekla je proti vodi..

Remus se je po dolgem času počutil skoraj brez skrbi. Ampak samo skoraj. Že lep čas ni imel ženske glave na svoji rami in to mu je prijalo. Ko si je slekla obleko, je pod njo zagledal kopalke in že je vedel, kaj je nameravala.
Tako je tudi sam vstal in slekel svoje kratke hlače, da je razkril črne kopalke in zgornji del telesa. Bila je zelo igriva, zato se je enostavno prepustil in stekel proti vodi, čeprav ni zares tekmoval. Bil je izjemen plavalec, čeprav ga ni nihče dejansko učil. Starši so ga enostavno vrgli v vodo in on je plaval. Z leti pa je seveda ustvaril lastni slog hitrega plavanja, ki mu je do sedaj že nekajkrat pomagal iz težav.
Toda sedaj je po le nekaj metrih v vodi stopil na oster kamen, ki ga je porezal po stopalu in padel je. Komaj se je pobral in tiho zaklel ter pogledal proti ženski.
Bila je tako vesela, da je razvedrila še njega in nasmejal se je. "Kako daleč hočeš iti?"se je pozanimal in splaval do nje.

Tekla je proti morju in ni se ozrla, če ji Remus sledi. V to je bila namreč trdno prepričana. Lasje so ji prosto padali po hrbtu in so se pri teku nekoliko vzdigovali. Rada je plavala, oboževala je morje. Plavanje je nekaj časa tudi trenirala, vendar je zaradi slabih rezultatov obupala in to opustila.
Čeprav je voda že oblila njena stopala je še vedno tekla, dokler ji slednja ni segla približno do kolenov. Potem se je pognala v vodo. Poletje se je že začelo in to se je poznalo tudi na vodi. Ni bila namreč tako mrzla kot je sprva mislila. Potopila se je pod vodo, naredila nekaj zamahov, potem pa se je obrnila proti Remusu, ki se ji je vedno bolj bližal.
"Bova tekmovala?" je nekoliko neprepričano vprašala. Plavati je znala. Dobro. A ne odlično. In bilo je očitno, da jo bo Will premagal, a bilo ji je vseeno. "Dobro, naj bo." je prikimala, z roko pa je pokazala na belo kantico, ki je bila ne daleč stran od njiju - približno sto metrov, nič več.
"Pripravljeni pozor zdaj." je zaklicala in pognala se je v vodo.

Remus je pogledal kamor je pokazala. Res ni bilo daleč, zato se je odločil plavati pod vodo, vsaj nekaj časa. Vsekakor ji je pa hotel dati nekaj prednosti, zato se je delal zelo nerodnega, kot da se ne bi mogel obdržati na gladini. Dekle se ni ozrlo in to mu je bilo celo v prid, saj se je tako lahko v miru potopil.
Globoko je zajel zrak, tiho izginil pod gladino vode in z odprtimi očni v slogu tjulenjev z rokami ob telesu odplaval za dekletom. Hitro jo je dohitel in kar lep čas plaval pod njo, ko je ugotovil, da mu zmanjkuje zraka in je boja že precej blizu. Zato je zaplaval gor, jo prijel za noge in si jo posadil na rame, ter tako plaval z glavo malo pod vodo in malo več časa nad vodo, saj je bil presenetljivo lahka.
"Tako se boš lahko spočila, ko si tako zagrizeno tekmovala,"se je zasmejal, ob tem pa pogoltnil veliko količino neprijetno grenko-slane vode.
Od presenečenja se je kar potopil, vendar pa ni pozabil na June, in tako jo je počasi spet spustil nazaj v vodo, ker je tudi sam potreboval malo počitka.

Potopila seje globoko v vodo. Zopet se ni ozrla nazaj. Tako ali tako je verjela, da ga bo kaj kmalu uzrla, ko jo bo le-ta prehitel. A to se začuda ni zgodilo tako hitro. Zajela je sapo in se znova potopila pod vodo, naredila zamah in se znova prikazala na površju. Ta tehnika ji je šla poleg kravla še najbolje. Že nekajkrat je ponovila to vajo, ko se je naenkrat znašla pod vodo. Odprla oči, želela se je zasmejati, a se je znašla pod vodo in pri tem popila zajetno količino vode. Morska voda, ta pekoča tekočina ji je počasi spolzela po grlu proti želodcu. Zakašljala je, z nogami pa se je še bolj oklenila Remusovega telesa.
"No no. Eni smo se vsaj trudili." se je ponosno zarežala. "Eni pa sta prav zahrbtno priplavali.." je zaigrano zgroženo dodala pri tem pa je roke položila na Remusovo glavo, da ga je porinila pod vodo.
Splavala je z njegovih ramen. Potopila se je pod vodo in se nato obrnila proti novemu znancu.

Brž ko je Remus pomolil glavo izpod vode, mu jo je June potisnila nazaj pod vodo. Popolnoma nepričakovano. Odrinil se je od nje in ob tem, ko mu je oponesla zahrbtnost odgovoril: "Zahrbtno? Prej bi rekel podtrebušno." In se zasmejal.
Sedaj se je tudi sam potopil in se obrnil proti June, ki mu je gledala v hrbet. Nasmehnil se je in splaval nazaj k njej. Takrat pa se je zgrozil-za njo je plaval vsaj štiri metre dolg morski pes, ki se je kar hitro približeval. Splaval je proti njemu, June pa potisnil zase. Z roko je švignil proti gležnju, kjer je imel spravljen priročni potapljaški nož in ga izvlekel ter se pod vodo postavil v prežo.
Toda vedel je, da mu trda prede, če ga ne odžene že s prvim sunkom, saj bo moral počasi po zrak, drugače si bo moral pustiti rasti škrge. Ko bo pa na površju dihal, je pa že skoraj gotovo pogubljen.
Počakal je, da se mu je pes približal na primerno razdaljo, se obrnil na hrbet in ga z obema nogama brcnil naravnost v nos in se odrinil proti površju-pestilo ga je že hudo pomanjkanje zraka. Toda takoj, ko je vdihnil, se je spet vrnil pod vodo, saj se je moral prepričati, ali je odšel. Voda je bila čista in tako je videl zelo daleč.
Očitno se na njiju več ne bo spravljal, saj je že odplaval. Vedno pa je možnost, da se še vrne, zato je splaval na pvršje in s pogledom poiskal June. "Si še živa?"je zadihano vprašal in ji nakazal, da bi se bilo dobro vrniti na obalo.

»Ne, pa ne. Zahrbtno je bilo.« se je uprla Isa in mu pri tem pokazala jezik. Počakala je, da je prišel zopet nazaj na površje. Že od odprla usta, da bi mu zastavila vprašanje, a jo je njegov zgrožen pogled zmedel. Na hitro se je pogledala, a ko je ugotovila da je z njo vse vredu se je nekoliko prestrašeno zazrla vanj. »Heej. Zakaj me tako gledaš?« je komaj izpustila, ko se je znova znašla pod vodo, tokrat nekoliko stran od temnolasca.
Ob pogledu na morskega psa, ki se jima je nevarno hitro približeval je zakričala, pri tem pa je od strahu in presenečenja otrpnila, da bi se skoraj znova znašla pod vodo. A se ni.
»Will!« je zakričala. »Kaj vendar počenjaš?« Tip je dobesedno hitel proti smrti. »Will, vrni se. Prosim!« je znova zacvilila. Nemočno je opazovala grozoto, v mislih pa se ji je vedno znova odvrtel film Žrelo in le čakala je lahko, da se kaj takega pripeti tudi njima .. A Remus je očitno še kako obvladoval situacijo. Medtem ko je ona 'brezglavo' cvilila, je on ukrotil to veliko žival, da se je na koncu vdala in odplavala drugam.
»Da. In zahvala gre tebi.« je odgovorila, pri tem pa se je nekoliko kislo nasmehnia. Zaplavala je do njega in ga objela. »Hvala.« se je kratko zahvalila. Še kako se je namreč zavedala, da če se Will ne bi tako hitro odzval ne bi bila več med živimi.
Odmaknila se je od njega in zamrmrala: "Najbolje, da se vrneva." In zaplavala je nazaj proti obali.

Res je bilo najboljše, da odplavata, saj je ta vrsta morskega psa redko sama, torej običajno plavajo v jatah in se lahko hitro vrnejo. Objema se ni branil, saj je minilo že kar nekaj časa od takrat, ko ga je dekle objelo iz hvaležnosti. Ponavadi so ga objele, pri tem pa mu v uho zašepetale kakšno grožnjo, po možnosti s smrtjo, čemur se je samo smejal.
Tako se je nasmehnil tudi tokrat, ko je zaplaval za June, ob tem pa razmišljal, kaj bi se v resnici zgodilo, če bi bil prepočasen in bi se mu žival preveč približala. Toda ni se mu in sedaj je lahko bil vesel, da je preživel.
"Ugotavljam, da ima Mosad malo pomanjkljiv trening... Morali bi nas še učiti, kaj storiti, če se znajdeš v vodi z morskim psom. To moram nujno sporočiti."je pomislil in si v misli zapisal, da pokliče agenta Mosada, ki mu je že enkrat rešil življenje. Remus je tako tuhtajoč prišel do obale, obenem pa je spoznal, zakaj ju je pes sploh hotel napasti.
Čez celo stopalo je imel rano, ki mu jo je zadal kamen in morski psi, ki lahko kri zavohajo na več kilometrov so jo zagotovo zavohali in zato prišli. Pesek na obali mu je prišel v rano in zaradi drgnenja ga je vse skupaj peklensko bolelo in sedel je, ter si rano ogledal. Ni bila pretirano globoka, vendar je bila možnost, da se okuži in zato si jo je v vodi še enkrat spral in na drugi nogi odskakljal do brisače, kjer je sedla June.

Zaplavala je nazaj k obali in takoj, ko je pod seboj začutila trdna tla, pesek se ji je vidno oddahnilo. Zadnje kar si je v tem trenutku zaželela je, da bi se znova pobližje srečala z morskimi psi. In tokrat ni bila prepričana, da se ne bi obneslo tako dobro. Čeprav je želela, da bi še nekaj minut obsedela v vodi je to misel kaj kmalu opustila. Vstala je in stopila proti Willovi brisači. Sesedla se je na njegovo, saj svoje ni imela s seboj. Na mivko se pa tudi ni želela, saj bi se le-ta prijela na spodnji del njenih kopalk.
"Hej Will! Je s teboj vse vredu?" je zakričala, ko se ji je slednji približeval na eni nogi. Zaskrbljeno je pogledovala proti njemu. Ko se ji je pridružil na brisači se je sklonila k njegovim nogam. "Kdaj si to staknil?" je počasi vprašala, z prsti pa se je približala njegovi koži. "Te peljem k hotelskemu zdravniku, potrebuješ oskrbo?" je vprašala, v njenem glasu pa je bilo moč čutiti prizvok skrbi.
"In, saj te ne moti, ker sem se kar sama povabila na tvojo brisačo?"

"Verjetno sem se porezal na ostrem kamenju tu na začetku, nič drugega."je pojasnil in si pobližje ogledal stopalo. "In nikakor ni razloga za skrb!"se je zasmejal, saj je staknil že precej hujše poškodbe od te. Bila je le praska.
"To ni prva poškodba, ki sem jo dobil,"je povedal,"in vsekakor ne potrebujem zdravnika... Samo razkužil si bom in rahlo obvezal. Ampak moram najprej priti do sobe."je dodal. "Sedaj vem, zakaj je bil tisti psiček prej tako prijazen, da naju je obiskal. Zavohal je kri, ki je tekla iz moje noge."je še pristavil. "Nisem te hotel spraviti v nevarnost, vsaj namenoma ne."se je opravičil.
Toda še vedno je zaskrbljeno gledala in odločil se je, da ji prežene skrb."Poglej, staknil sem že precej hujše poškodbe."je tako dejal in se s celim telesom obrnil proti njej. Pokazal ji je malo pod levo ramo, kjer so ga ustrelili s puščico z lovsko konico. Bil je sicer poskus umora, vendar je neumnež slabo ciljal in se je sam tako izvlekel še kako živ in odločen, da se maščuje.
"Tukaj so me na skupnem lovu ustrelili s puščico."je pojasnil. Na stegnu je imel ravno črto-brazgotino, ki je nastala v enem izmed njegovih bojev in jo je skupil z nožem. Imel jih je še nekaj, vendar je bilo to dovolj.
"Ne, ne, ne moti me, da sediš tukaj"se je zasmejal. "Saj sem te še pred kopanjem povabil nanjo, zato se le udobno namesti."je še dodal.

"Si prepričan?" je še vedno dvomila v njegove besede. Vsekakor učitelji fizike ne bi pripisala take vzdržnosti.
"Ti lahko kakorkoli pomagam? Obvezati, te spraviti do sobe?" je počasi vprašala. Čeprav se ni popraskal zaradi nje se je počutila krivo. "Oh, saj nisi bil ti kriv. Sama se želela v vodo, sama sem te povabila vanjo. Kvečjemu je vse skupaj moja krivda." je povedala in pri tem zamahnila z roko, da bi svoje besede o njegovi nedolžnosti še potrdila.
Presenečeno se je zazrla v rano, ki se je razprostirala pod levo ramo. "Am, am .. kje si pa to staknil? In kakšna rana sploh je to?" je lovila sapo, pri tem pa ga je nekoliko prestrašeno opazovala. Vsekakor je bilo sumljivo, da bi učitelj fizike to staknil .. razen če se ukvarja še z kakšnimi drugimi posli. Ampak to mnenje je kaj hitro opustila. Will je izgledal preveč prijazno, preveč dobro, da bi se lahko ukvarjal z umazanimi posli.
Ob njegovih besedah se je široko nasmehnila. Skrčila je noge in se z bradno naslonila nanje, tako da je še vedno imela lep pogled na Will in morje.