Kavarna, slaščičarna Liu Yenx

Tyyne je stopala po pločniku, ki se je nahajal ob robu zelo široke, več kot kilometer dolge ulice v prijetnem, a zelo velikem kitajskem mestu Hong Kong. Na obeh straneh ulice so se nahajale različne trgovine, butiki, restavracije, bari in trafike. Že se je skoraj odločila, da stopi v eno izmed drogerij, a je ugotovila, da je njeno stanje z denarjem premajhno, da bi lahko zapravljala in si kupovala parfume, čeprav ima doma še veliko polnih stekleničk.
Kljub temu, da je bil že mesec julij, sploh ni bilo vroče, nebo pa so prekrivali gosti temni oblaki. Še dež naj se vlije, je jezno mislila, saj ni ljubiteljica padavin. Še najmanj pa sredi poletje, ko bi moralo biti tako vroče, da bi padal dež potu, ne pa da me zebe, si je oblekla jopico, ki jo je imela zavezano okrog pasu.
Mimo nje so stopali zelo različni ljudje, a vsi so imeli nekaj skupnega – vsi so bili zdolgočaseni ali celo žalostni. Zdelo se ji je, da je edina, ki ima še voljo do življenja. ''Še na pogrebu je bolj veselo,'' si je v smehu zamrmrala in dodala, ''ali pa tudi njih ne razveseljuje slabo vreme...'' Ker ji je začelo kruliti v želodcu, zjutraj pa ni vase dala niti grižljaja, se je odločila, da poišče kavarno, kjer bo kljub pozni uri za to, pojedla svoj zajtrk. ''Se bom pač odpovedala kosilu in bom imela zato bolj zgodaj večerjo,'' si je rekla. Ogledovala si je različne bare in pube mimo katerih je hodila, a nikjer ni bilo niti sledi o kakšnih francoskih rogljičkih ali torticah ali kremnih rezinah ali kakšnih drugih slaščičarskih dobrotah. Po kar nekaj prehojenih metrih je končno naletela na eno. Pa še te ne bi opazila ali razbrala iz kitajskih črk, če se ne bi skozi okno videl hladilnik poln s poslasticami. Sklenila je, da vstopi, kljub veliki gneči, ki jo je videla. Odprla je vrata in zvonček, ki je bil obešen tam je nežno zacingljal. V kavarni je bil zatohel zrak in že se ji je zdelo, da bo morala kavarno zapustiti, ker ni bilo prostih miz, ko je nekje v osamljenem kotu, čisto na drugem koncu kavarne zagledala prazno mizo. Bila je k sreči zraven okna, ki ga je takoj odprla na stežaj. Očitno je nekdo ravnokar odšel, si je mislila, ko je videla, da je miza še polna praznih kozarcev in skodelic. Nato se je usedla na sedeže, ki so bili kar udobni in planila po listu s ponudbo. Ko je gledala slikice s slaščicami, se ji je zdelo, da imajo vse. ''Le da je malo bolj nenavadno,'' je zašepetala. ''Gotovo imajo torte z okusom lososa ali redkvice,'' je v smehu dejala, ko je zagledala eno z rozno kremo. ''Pretiravam, kot vedno...''
Ko je že nekajkrat prelistala vso ponudbo in še vedno ni bila čisto prepričana katero torto bi izbrala, se je vprašala ali je res lačna, ali so lačne samo njene oči. Ponovno oglašanje njenega želodca ji je potrdilo nasprotno. A še vedno se ni mogla odločiti. Ker natakarice še kar ni bilo na spregled, se je odločila, da se bo sprehodila do hladilnika s tortami, kjer si bo lahko od blizu in bolj podrobneje lahko pogledala kako v resnici vse skupaj izgleda. Zaradi vseh teh ljudi, ki so bili v kavarni, se je odločila, da bo na sedežu pustila jopico, da ji ne bi kdo zasedel mize. Ko se je med množico prebila do hladilnika, je ugotovila, da jim je kar nekaj sladkih pregreh že zmanjkalo. ''Torej pa poglejmo,'' si je potiho rekla.. Sedaj zagotovo zelo čudno izpadem, ko si tako podrobno ogledujem te torte, kot bi jih prvič videla, se je sama sebi smejala in končno izbrala torto, ki je bila na prvi pogled izgledala kot čokoladna z višnjami ali nekim drugim sadjem. Vrnila se je nazaj k svoji mizi. Po nekaj minutah je prišla natakarica, ki je bila po vsej verjetnosti domačinka. Na pladenj je zložila skodelice prejšnih gostov in se opravičila, ker jo je mogla Tyyne toliko časa čakati. Tyyne jo je pozdravila in odvrnila, da je vredu, nato pa naročila: ''Dvojno kavo s smetano in tortico Črni gozdiček, prosim,'' je bila kratka. Natakarica je še nekaj zamrmrala, nato pa odšla nazaj za točilni pult. Po nekaj minutah je na srebrnem pladnju dobila velik kos torte in kavo z veliko smetane, ki so jo krasile čokoladne mrvice. ''Mmm...'' je zagodla in si na vilice naložila košček torte. ''Sedaj vidim zakaj je ta slaščičarna tako zasedena,'' je sama sebi rekla, ''ker imajo enostavno najboljše torte,'' je srknila še malo kave...

Vreme je bilo muhasto, da bi lahko za trenutek celo pomislil, da si se znašel na Irskem. A bilo je to mesto. Mesto v katerem je dopustovala. Hong Kong ali dišeče pristanišče, čeprav se tega vonja ni tako zaznalo. Ali pa se ga je v teh nekaj dnevih že navadila.
Dežnik je nosila v eni roki, torbico na ramenih. Dež je znova začel, zato je dežnik nosila visoko nad glavo, da se je lahko prerivala med množico. Ozračje je bilo še vedno vroče zato je potrebovala mrzel prostor .. in zagledala ga je. Stavba je bila osvetljena in noge so jo kar same nesle tja. Zvonček, ki je visel nad vrati je naznanjal njen prihod, ko je končno vstopila v prijetno ohlajen prostor. Zaprla je dežnik in se ozrla po kavarnici. Njena dobra volja je izpuhtela ob pogledu na zasedene mize. Skoraj povsod je sedela celotna družina, ali pa po dva človeka. Razočarano je zavzdihnila in se vseeno sprehodila nekoliko bolj v notranjosti. In ugledala je prosto mizo. Ampak na stolu je bila obešena jopica.
»Oprostite. Je zasedeno? Lahko prisedem?« je počasi, previdno vprašala dekle, ki se je sesedlo na oblazinjen stol. Upala je, da razume angleško. »Oprostite, nisem vas imela namena motiti le .. vse mize so zasedene.« se je opravičila Is in se nato brez da bi počakala na odgovor sesedla na oblazinjen stol. Pomignila je natakarici, da bi rada naročila, potem pa se je z bežnim nasmeškom zazrla v osebo, dekle nasproti sebe.
»June.« se je z širokim nasmeškom predstavila, preko mize pa je stegnila roko, da bi se rokovala. »Me veseli in hvala da ste me spustili zraven.« se je zahvalila.

Tyyne je s police, na katerih so ležali časopisi in revije pograbila prvo, ki ji je prišla pod roke in začela listati po njej. V kavo je stresla sladkor, ki ga je dobila zraven in pomešala. Ob robu skodelice, je podrsala žličko, da je kapljica kanila v skodelico in da je lahko bolj čisto žličko odložila na krožniček. In ravno ko je spet hlastnila košček torte, je zagledala dekle, ki se je bližalo njeni mizi. Na njenih ramenih je uzrla torbico, v njenih rokah pa dežnik. Pa ne, da se je ulilo, si je mislila, moram se sprijazniti s tem, da bom mokra. Ali pa mi bo pomežiknila sreča in bo že prej nehalo deževati. Dekle se je ustavilo ob njeni mizi. Gotovo ni imela sreče pri iskanju mize, kot sem jo imela jaz, je razmišljala in vrgla pogled po mizah ob katerih so bili vsi ali pa vsaj večina stolov zasedenih. Že na prvi pogled se ji je zdelo, da je tujka, s to posebnostjo, da se ji je zdelo, da jo je že nekje videla. Ali pač... je razmišljala in po momentu tišine v angleščini odgovorila: ''Ni zasedeno, samo jaz sem, tako da kar prisedi.'' Opazila je, kako se je dekle sesedla na stol in pomignila proti natakarici. A kmalu je odvrnila pogled nazaj proti krožniku. Srknila je kavo. Ker se ji je zdela še vedno malo pregrenka, je stresla vanjo sladkor. ''Ja to sem opazila. Že jaz sem komaj dobila prosto mizo. Takrat ko sem prišla, je očitno nekdo ravnokar odšel, ker je bilo vse še na mizi,'' je povedala, za ostalo pa je ostala tiho, ker se ji je zdelo, da so to samo podrobnosti, ki se neke tujke, ki jo prvič vidi, ne tičejo. ''Sploh pa me ne motite. Saj samo še do konca pojem in popijem, nato pa grem...'' je še dodala.
Ko je videla, da se ji je dekle predstavilo, je še ona stegnila roko in rekla: ''Amm...ja-az se-em pa A-Aina... Aina Eyer,'' je jecljaje izustila. Sedaj je vedela, da se je s tem lahko izdala. Jaz in moja samozavest, si je jezno mislila, Prekleto! Takrat ko se moram zlagati, se pa ne znam. Da bi vsaj tako sreča nanesla, da tudi June nima ravno čiste vesti. Zdi se mi samo malo sumljivo, ker se mi je v nekaj minutah že neštetokrat zahvalila oziroma opravičila.
Z žličko je s kave pojedla smetano in ni odprla več ust. Če kaj izjavim, se bom morala spet zlagati in bom spet neprepričljiva. Kar naj ona govori, pa naj se še njej ponesreči, jaz bom nekaj minut sedaj tavala v tišini. Bolje to, kot pa da pristanem v kakšnem zaporu...je razmišljala in si usta napolnila z odlično torto...