Bolnišnica

James je opazoval Ero, nato pa ji pomagal vstati. Poklical je medicinsko sestro, ki je Eri pomagala do stranišča. Takoj, ko je Era zapustila sobo, se je James obrnil k Isi in ji rekel. "Stvari boš dobila nazaj. ... ... Svetujem ti, da se nekaj tednov ne vračaš v svoje stanovanje, vendar se odloči sama. In pazi na svojo sestro, dovolj je trmasta, da si bo kaj naredila" je rekel James. "No... pa adijo" je rekel James in odšel ven iz sobe. Na hodniku je srečal še Ero, ki se je vračala v svojo sobo. "Era... pozdravi se in ne delaj česa neumnega" je rekel James. Hotel jo je poljubiti vendar se je zadržal. "Adijo" je še rekel in odkorakal navzdol po hodniku.

Pripravila se je že, da bi Eri pomagala do stranišča, kot je James poklical medicinsko sestro, ki je opravila to nalogo. "Odlično. Spravi jih nazaj v sef, preprogo pa poravnaj" je zamrmrala in se pri tem prisiljeno nasmehnila. Prikimala je njegovim napotkom. "Za tisto zadnje si lahko prepričan. Ne bom je izsputila izpred oči." je prikimala, čeprav je dvomila, da bi si Era storila kaj žalega, a nikoli nisi vedel. "Čakaj, čakaj .. mar odhajaš?" je vprašala šele, ko so se vrata za njim zaprla. Presenečeno je pobuljila, skočila z okenske police in stopila na hodnik.
"Takoj se vrnem." je zadihano zavpila Eri. Jamesa bo ustavila pa naj stane kar hoče. Kaj za vraga si vendar misli, da Ero zapušča v najbolj težkih trenutkih? Stekla je po hodniku, preskočila nekaj stopnic, dokler se ni znašla za njegovim hrbtom.
"Heej." je zadihano zamrmrala, svojo roko pa je položila na njegovo ramo, da bi ga ustavila. "Kaj za vraga se s teboj dogaja? Era je tik preden je padla v nezavest priznala da te ljubi, če mogoče nisi razumel njenih besed. Z veseljem ti je vrnila poljub .. ti pa jo v najtežjih trenutkih, v trenutkih ko bo potrebovala tvojo pomoč bolj kot mojo, zapuščaš." je povedala vse v eni sapi, njene oči pa so se razširile, ko ga je opazovala. "Prekleto, če ti dekle, ki si jo ustrelil vsaj kaj pomeni se boš vrnil k njej in pri njej nekaj časa ostal." je še dodala, pri tem pa ni niti za trenutek umaknila pogleda.

James je hodil po stopnicah in premišljeval, ko je začutil roko. Isa je prišla za njim in mu začela očitati, ter ga srepo gledala. James ni odmaknil pogleda in je umirjeno počakal, da je dokončala do konca. "Bolje je da me sovraži, kot obratno" ji je na kratko odgovoril James. "Bolje je, da pozabi name in me ima za človeka, ki je hudoben in krut, kar tudi sem" je zaključil James. "Prosim ne mi slediti, naslednjič ko me boš spet prijela za ramo bom mogoče reagiral drugače. Sprijazni se, sem pač hudoben in nič ne moreš storiti, da bi to spremenila" je še rekel in se obrnil in odšel. Odšel je nadstropje nižje in zavil do dvigala. Z dvigalom se je spustil do pritličja in nato poklical taksi. S taksijem se je odpravil naravnost na letališče in na letalo za London. Odhajal je iz Francije.

Počasi, a s pomočjo medicinske sestre, se je priplazila do kopalnice. Že ko je hodila od sobe proti kopalnici je čutila utrujenost, a sedaj, ko se je vračala, so jo noge komaj nesle. Iz njih je stekla vsa moč in na Erinem čelu so se začele nabirati kapljice potu.
Ravno je zavila na glavni hodnik, ko je zagledala Jamesa. Pristopil je do nje in se poslovil. Era je imela občutek, da je bil nekoliko nervozen, ali pa jo je občutek zopet varal. Odšel je po hodniku navzdol. ''Ja...'' je začela, a se je raje ugriznila v jezik in ostala tiho, ni odgovorila s pozdravom. A v sebi je želela, da ostane.
Prehodila je še ostanek poti, do svoje sobe in legla. Pokrila se je in poravnala lase, ko je Isa nenadoma odšla iz sobe.
''Isa? Ne hodi za njim. Pusti ga, naj gre...'' je rekla za njo, a jo sestra ni slišala. Mogoče je to storila zanalašč. Era se je naslonila na rahlo dvignjeno ležišče in glavo nagnila vznak, da se je zazrla v strop. Počasi je vdihnila zrak in čakala, da se sestra vrne.
Bolje je tako, da gre. Naj zaživi po svoje. Jaz sem naredila napako, ko sem pustila čustvom prosto pot v tako kratkem času. je razmišljala in se nato zazrla skozi okno. V daljavi se je res lahko videl obris Eifflovega stolpa. Upala je, da se bo Isa kmalu vrnila.

Presenečeno ga je opazovala. V njenem pogledu ni bilo več sledi jezi, temveč le golo razočaranje. "Prekleto." je tiho zaklela, pri tem pa je opazovala njegovo odhajajočo postavo. Era mu ni pomenila ničesar, ali pa je svoja čustva dobro zatiral. Obrnila se je in počasi nadaljevala pot proti Erini sobi. Kaj naj ji reče? Naj se ji zlaže ali naj ji pove po resnici?
Preskakovala je po dve stopnici, dokler ni zopet stala pred vrati Erine sobe. Globoko je vdihnila svež zrak in pritisnila na kljuko. Vstopila je v svetel prostor. Prisiljeno se je nasmehnila in se sesedla nazaj na stol, ki ga je že prej primaknila k postelji. "Odšel je." je tiho zamrmrala, pri tem pa se je počasi zazrla v sestro. V njenih očeh je bilo še vedno nekaj sledi jeze in obžalovanja. "Rekel je .. da te ima rad in da pozabi nanj. Da bo tako najbolje za oba."
Lažnivka, jo je spreletelo in rahlo se je stresla. "Mraz imaš." se je rešila z izgovorom. Stopila je do okna, dlani položila na njegov okvir in ga potisnila, da se je okno zaprlo.
"Prekleto! Era!" je kriknila. Obstala je. "Policija, James je ušel .. jaz, jaz." je počasi lovila sapo. "Jaz pa sem bila zadnja, ki je v roki držala pištolo in, in .. sedaj bodo obtožili mene! Zgodilo se je v mojem stanovanju, na pištoli so moji prstni odtisi..." je panično povedala. Stopila je nazaj do postelje in se sesedla na njen rob. "Prekleto, če bom zaradi njega zaprta, obljubim da ga bom ubila! Tako vsaj ne bom po krivem v kehi." je jezno povedala, z roko udarila po postelji, pri tem pa so se ji nevarno zasvetile..

Ozrla se je proti vratom katera so se ravnokar odprla. Vstopila je Isa. Era si je hitro obrisala sledi solz, katere so pritekle iz njenih sivi oči. Te so spominjale na nevihtno nebo, katero je divjalo zunaj in bičalo Pariz.
''Vem, da je odšel. Srečala em ga na hodniku, ampak...'' je raje prenehala z besedami in zaprla oči, da bi se lahko vsaj malo odpočila. Ampak takoj, ko je zaprla oči, je pred seboj zagledala pištolo in zamaskirano postavo. A vse drugo je bila popolna tema.
''Isa? Kaj se je zgodilo po tem, ko sem, saj veš...prestregla kroglo? Ne spomnim se ničesar, vse je sama tema.'' je nato še vprašala.
''Policija?'' je ponovila za njo in se skremžila ob ponovni bolečini. ''Bom jaz poskrbeza za to. Samo, da se malo opomorem. Ne morem s tem vkorakati na sodišče. Sicer pa ga bomo našli. Pred mano, ali Gasp...svojim šefom se ne more skriti. Samo najti moram način, da ga privlečem nazaj v Ameriko.'' je nato zamrmrala in nato nadaljevala.
''Ne, Isa. Ni potrebna njegova smrt, da boš svobodna. Ne bi rada še več žrtev, še posebej ne njegovo...''

".. ampak kaj?" Sumičavo jo je pogledala. Čeprav je vedela da Era čuti do njega nekaj velikega je upala, da ga bo kmalu pozabila. Ni je vreden. Ustrelil jo je, potem pa jo je zapustil kot bi bila zadnja smet v vrsti drugih.
Bala se je tega vprašanja. Ni želela podoživljati dogodkov, ki vsekakor niso bili prijetni. Zajela je sapo, za trenutek počakala, potem pa je začela: "Torej zadrla si se name, češ, da naj s umaknem in skočila pred mano, Jamesova pištola se je sprožila in prestregla si kroglo. Ko si obležala na tleh is poslednje besede namenila njemu.." Pogledala jo je, za trenutek počakala. "Rekla si mu, da ga ljubiš, potem pa si padla v nezavest. Čeprav so mene tvoje besede zmedle sem ga skoraj ustrelila, vendar ko se ugotovila da si živa sem to misel kaj kmalu opustila. Čeprav mi je sedaj žal. Mar bi ga ustrelila, ko sem imela priložnost." je v nekaj kratkih besedah povzela krvav dogodek.
"Ampak nima smisla da pogrevamo to." je počasi zamrmrala in se pri tem kislo nasmehnila. Stopila je k Eri in svojo roko položil na njeno in jo nežno stisnila. "Najbolje bo, če pozabiš nanj, se nanovo zaljubiš. Vem, da bo težko, ampak vedi, da če me boš kadarkoli potrebovala sem ti vedno na razpolago." Objela jo je.
"Ne. Želim se mu maščevati." je trmasto odvrnila. Če se ne bo rešila, če bo pristala v zaporu, po res posegla po orožju, oziroma bo najela nekoga. Sama si s tem ne bo mazala rok. "Ne njega? Pustil te je tu, ti pa ga še vedno .. še vedno braniš." je komaj izpustila. Tega ne bo nikoli razumela. Ne dokler ne bo koga zares ljubila.

''Nič, nič.'' je zamrmrala nazaj v odgovor. ''Tebi je lahko reči. Ne predstavljaš si kako težko je, Isa. Po dolgih letih, sem se zopet odtajila in vzljubila napačnega človeka.''
Vdihnila je in odkrila debelo odejo, s katero je bila pokrita. Ker v sobo ni več pihljal rahel vetrič, zaradi zaprtega okna, ji je postalo vroče.
Medtem ji je sestra obnovila vse dogodke, kateri so se zgodili pred njeno nezavestjo.
''Priznala sem?'' je zašepetala. Zakaj zavraga se ni spomnila tega? Je mar dobila udarec v glavo, in posledica le tega je izguba spomina? Bolj kot je razmišljala, več vprašanj se ji je porajalo v glavi.
''Ampak rada bi vedala kaj se je zgodilo. Tako čudno se počutim, ker se ne spomnim svojih besed, misli in dejanj...Sama tema.'' Sestra je stopila k njej in jo prijela za roko.
''Isa...Jaz, ne morem tako hitro prenehati misliti nanj in zakopati čustva. Nisem tako močna oseba, kot se je zdelo. To me je prizadelo bolj kot si sama predstavljam. A, ko se vrneva domov, upam da si bom opomogla Mentalno in fizično.''

Nenadoma je v sobo vstopila medicinska sestra. S seboj je na stojalu pripeljala tekoče zdravilo v vrečki. Era je točno vedela kaj sledi. Zopet bo morala z iglo v žili, preždeti cel dan. Sestra se je približala in iz ovitka vzela iglo. Razkužila je Erin komolčni pregib in jo zapičila v žilo. Prevezala jo je z medicinskim lepilnim trakom in nanjo priklopila cevko, po kateri je kapljala prozorna tekočina. Nato se je le nasmehnila in se odpravila iz sobe. Era ji je vrnila kisel nasmeh in se nato zopet obrnila k Isi.
''Isa, ne skrbi glede zakona. Jaz bom to uredila. Prisežem da bom.''

"Saj razumem, oziroma poskušam razumeti." je zamrmrala Isa, pri tem pa je ošinila uspavalne igle, ki jih je medicinska sestra pustila na nočni omarici zraven Erine postelje. Zavzdihnila je in pozornost znova posvetila sestri.
"Da, priznala si." je prikimala Isa in ob tem zmajala z glavo. "Pa res čutiš tako?" je počasi, v njenem glasu pa je bilo zaznati nekaj previdnosti, vprašala. Še vedno se ni razjasnila za kaj je pri njuni romanci šlo. Strast ali je bila to prava ljubezen? Ampak James je dokazal, da do Ere ni čutil veliko .. in to jo je begalo.
"Kaj se je zgodilo?" je zmedeno ponovila. Pa saj ji je vendar obnovila vse dogodke. "In kaj bi še rada vedela?" je previdno vprašala. "Kaj pa dogodkov pred tem? Se jih spominjaš?" je vprašala temnolaska, pri tem pa jo je opazovala. Po eni strani je upala, da se jih, po drugi pa ravno nasprotno.
Sem vedela, jo je prešinilo. To je potrdilo njene sume, ki so se ji porejali nekaj dni poprej.
Ko se je medicinska sestra pojavila v njuni sobi se je Isa odmaknila na drugo stran postelje, bolj proti oknu, da je imelo dekle dovolj prostora.
"Odlično. Saj boš morala. Tako bom mogoče obdolžena umora in poskusa umora." je prikimala Isa.

"Mm, samo na stranišče skočim." je čez nekaj trenutkov zamrmrala, se opravičljivo zazrla v sestro, potem pa je izginila iz sobe. Stopila je proti ženskemu stranišču.

James je vstopil nazaj v bolnišnico. Preden je letalo vzletelo je skočil dol z njega in se odpravil nazaj. Nekaj je pozabil vprašati in to ga je begalo. S taksijem je pridrvel v bolnišnico in nato se odpravil z dvigalom navzgor. Prišel je na hodnik in se odpravil proti Erini sobi. Prišel je že skoraj do sobe, ko je prišla ven Isa in zavila proti stranišču. James se je še zadnji trenutek vrgel v bližnjo ordinacijo in se na hitro opravičil zdravniku, ki je bil v njej, da je izgubil ravnotežje. Stopil je nazaj na hodnik in se ob steni odplazil na stranišče za Iso. Prišel je do stranišča in zagozdil vrata "Tako me ne bo motila" si je rekel. Stopil je nazaj v Erino sobo in na njeno presenečenje pred njeno posteljo. "eee živijo..." je rekel in na hitro preletel sobo. V sobi sta bila samo on in Era. "Mudi se mi, zato bom hiter" je rekel. "Kaj vse se točno spominjaš preden si se onevestila?" jo je vprašal in poslušal njen odgovor. "Dobro me poslušaj... pomembno je da Isa o temu pogovoru ne ve nič... najbolje je, da se zlažeš in poveš da me sploh ni bilo tukaj! Si va zadnjih dneh na sestri opazila karkoli nenavadnega?" je vprašal James. "Pretvarjaj se da me sovražiš in ne omenjaj ji ničesar" je še rekel in jo poljubil. "Ljubim te" je rekel in stelek k vratom, vendar se je hitro vrnil nazaj. "Isa gre" je rekel in stekel k oknu. Malo ga je odprel in skočil ven. Spodrsnilo mu je in je padel... preden je padel na tla mu je skozi glavo šinilo, da bi Iso najrajši kar zadavil, vendar je to misel potlačil vase.

''Prav.'' je potrdila sestri, ko je ta rekla da gre na stranišče. Era se je udobneje namestila na postelji in zaprla oči, da bi rahlo zadremala.
Vrata so se ponovno odprla in Era je zamrmrala:''Kako to, da si že nazaj?'' A ko ni dobila odgovora, je odprla oči in zazijala od presenečenja. Pred njo je stal James. Era je potlačila čustva in rekla:
''Kaj hočeš? Zakaj si se zopet vrnil?'' tedaj ji je v naglici povedal svoj namen in stopil k njeni postelji. ''Zakaj te to sedaj zanima? Isa mi je povedala kaj sem naredila, ker se sama ne spominjam ničesar. Zadnje se spomnim osebe s temno masko na obrazu. Vse drugo je zabrisano.'' je le izustila in globoko v sebi upala, da se bo Isa kmalu vrnila.
Era je zmajala z glavo: ''Zakaj mi to delaš? Najprej greš, se v roku ene ure zopet pojaviš tu v moji sobi in zahtevaš odgovore. Sicer pa, zakaj bi se pretvarjala s sovraštvom, če se počasi že rojeva v meni. Zaradi vsega kar si naredil.''
Nato pa se je sklonil k njej in svoje ustnice pritisnil na njene. Zašepetal ji je besede v katere je vse manj vrjela in stekel k vratom. Hotel je pobegniti, a se je, kot je izgledalo, Isa že vračala. Nato je stekel k oknu in skočil skozenj. Era je zadržala boleč dih.
''James!!?'' se je zadrla, in s težavo sedla. Pa menda ja ni... jo je prešinilo.

James je padal in že pomislil na najhujše, ko je padel na dvigalo za čistilce okenj. Padel je le nekaj metrov. Z dvigalom se je popeljal levo in se nato povzdvignil navzgor. Popeljal se je do strehe in skočil nanjo. "Vse se je še bolje izidlo kot sem upal" si je rekel James. Era bo mislila da je padel in da je mrtev. Skozi strešna vrata je vstopil nazaj v stavbo in se začel po stopnicah spuščati navzdol. Spuščal se je počasi in previdno in upal, da ga ne bo zalotila Isa. Vedel je da je Isa s preprodajo padla v veliko globjo zadevo, kot je ona sama mislila. V zadnjih urah je malo pobrskal za podatki in slišal marsikaj zanimivega in pogubnega za napačne osebe. Tej zadevi bo prišel do dna, vendar mu še vedno ni bilo jasno, kako je v vso to zadevo vpleten Lee in kako natančno ve o tem Isa...

Opravila je dvojo potrebo. Še zadnjič se je pogledala v ogledalu. si sprala roke, potem pa je želela zapustiti sanitarije, vendar nikakor ni šlo. Vrata so se zataknila. Vendar je po nekaj neuspelih poskusih odpiranja očitno zrahljala stvar, ki je vrata držala zaprta, tako da so s ene koncu vdala. Zavila je z očmi in se nato približala nazaj sobi. Že je želela odpreti vrata, ko je v sobi zaslišala tihe glasove, potem pa krik. Pritisnila je na kljuko in vstopila v sobo. "Je s teboj vse vredu?" je prestrašeno vprašala in stekla je k Erini postelji. "In .. zakaj je okno na stežaj odprto, ko pa sem ga vendar prej zaprla?" Nezaupljivo se je zazrla v sestrino postavo. Era ni mogla vstati, saj je dobesedno priklenjena na posteljo. Kdo je bil torej v sobi? Kaj je hotel?
Odmaknila se je od postelje, spustila Erino roko in stopila k oknu. Pogledala je le v globino. Na ulici je bilo le nekaj otrok, ki se je igralo z žogo, mamica z vozičkom, vso to 'družinsko idilo' pa je pretrgala policijska sirena. Naglo je zaprla okno, svoje vroče čelo pa je prislonila na mrzlo šipo. Prišli bodo v bolnišnico, zaslišali jo bodo, pobrali dokaze. In potem .. adijo svoboda. Pristala bo v zaporu, tam zapravila svojo mladost, medtem ko bo resnični napadalec na prostosti. Stopila je nazaj k postelji in se zaskrbljeno sesedla na stol. Zazrla se je v Erine oči v pričakovanju odgovora na vprašanji, ki ju je prej zastavila.

Ozrla se je k vratom, katera so se sunkovito odprla. Vstopila je Isa.
''Z mano? J-ja, v redu sem. Samo sanjala sem.'' se je zlagala in občutila nervozo in strah v svojem glasu.
''Okno? Samo se je odprlo, ker je prej zapihalo in...'' je hitela s pojasnjevanjem in pogledala proti oknu. Imela je strašen občutek, da Jamesu ni uspelo, da je padel v globino. Zaslišala je zamolklo vpitje policijske sirene in Isa je takoj stekla k oknu.
''Isa? Misliš, da prihajajo ravno sem?'' je ponovno živčno zašepetala in se zazrla v sestro. ''Ne skrbi, poskušala bom ustaviti policijsko preiskavo. Ampak prej moram poklicati Julie, da vse uredi.'' jo je poskušala pomiriti, čeprav je bila sama prav tako na trnih.

Pogledala jo je. Niti ne jezno, le razočarano. "Zakaj mi lažeš?" je počasi vprašala, pri tem pa je ni odvrnila pogleda od sestre. "Slišala sem dva različna glasova, nisem nora. Le nisem mogla razločiti kdo je drugi.." je pojasnila svoje dvome. Zajela je sapo. "Kdaj sem se ti tako zamerila? Kdaj sva se tako odtujili, da si mi začela lagati?" Z dlanjo si je obrisala nekoliko solzne oči.
"Ne, obrnila sem ročko in okvir se je zataknil. Ni možnosti da bi se tako hitro vdala in odprla." je zanikala pri tem pa je sklonila pogled. Dekle ji je lagalo. Kdo je bil v sobi, da ji več pomeni kot ona? Se je James vrnil? V to je močno dvomila, čeprav je še vedno bila možnost.
"Saj je vseeno. Tako ali tako nima smisla." je zamrmrala, pri tem pa sklonila pogled. "Prevzela bom krivdo, odšla na sodišče, obsodili me bodo, obsedela v zaporu, tam po možnosti umrla." je mrmrala, v glasu pa je bilo slišati sledi žalosti. "Zunaj tako ali tako nimam nikogar. Prijateljev nimam, ti mi lažeš, poleg tega si se mi tako ali tako odpovedala. Ne bi bilo škode če bi zgnila tam." Da, spet je postajala depresivna. Še kako se je zavedala dejstva, da je sama, da nima nikogar na kogar bi se oprla, ko bi imela težave.