Bolnišnica

Obležala je na tleh. V mlaki krvi. Ni se zavedala sveta okoli sebe. Slišala je le ženski glas. A bil je tako daleč, tako odtujen, da ni vedela komu pripada, niti ni znala razvozlati besed, ki jih je ta oseba govorila.
Čutila je še močne roke, ki so jo prestavile na drugo podlago, potem pa znova nič. Le tema.

Zbudila se je. Ni vedela koliko časa ni bila pri zavesti, koliko časa je spala. Niti se ni spominjala zadnjih dogodkov. Nazadnje kar ji je ostalo v spominu je bil telefonski klic tistega možakarja .. o nadaljnjih dogodkih ni imela pojma.
Zamežikala je v nov dan. Belina jo je zaslepila. Bolnišnica. Zmrazilo jo je po telesu in spustila je tih krik.
V sobi se je v trenutku znašla medicinska sestra. Očitno je bil čas za večerjo. Dekle je na mizico položila pladenj z večerjo. Obilno večerjo. Vendar je hrana ni zanimala. Edina stvar, ki je pritegnila njeno pozornost je bil nož. Oči so se ji zasvetile in nasmehnila se je. Medicinska sestra se ji je spodbudno nasmehila in pokimala, češ, da lahko poje. Očitno si je njen nasmešek razlagala narobe. Tiho, v mrmranju se je zahvalila, ravno toliko da je medicinska sestra zapustila sobo. Ostala je sama. Pograbila je nož in se histerično zasmejala. Pobegnila bo iz bolnišnice pa naj stane kar hoče. Poskusila bo na lep način, če tako ne bo uspelo pa se bo polotila drugega. In ta ne bo tako lep. Ta osovraženost do bolnišnice ji je popolnoma zaslepila um.
Stopila je na hodnik. Nekaj ljudi se je zazrlo vanjo, vendar ni bila zanimiva, zato so umaknili pogled. Z hitrimi koraki se je približevala izhodu. Želela je pobegniti. In skoraj bi ji uspelo, a je na svoji rami začutila dlan. Otrpnila je. Še bolj se je oklenila ročaja noža, njeni členki pa so prebledeli.

Še vedno ji niso dovolili v Isino sobo. Sedela je na hodniku in opazovala zdravnike, medicinske sestre in ostale obiskovalce, ki so hiteli mimo. Glavo je naslonila na roke, roke pa na kolena. Nenadoma je zaslišala oster ženski krik. Dvignila je glavo in pogledala po hodniku, v smeri sestrine sobe. Vstala je in se napotila tja. Vrata so bila odprta, Ise pa nikjer. Odšla je po hodniku in takoj za vogalom jo je zagledala. Oblečena je bila v svetli bolniški halji in njena zapestja so bila povita z debelim slojem povoja. Odpravila se je proti njeni postavi. Tedaj je v sestrini desnici zagledala svetleč se predmet. Nož.
Spomnila se je kako Isa sovraži bolnišnice.
''Isa?'' je potihem poklicala, ko je bila samo nekaj korakov oddaljena od nje. ''Isa, jaz sem. Prosim te, oprosti mi.'' je še naprej poskušala pridobiti sestrino pozornost.
''Žal mi je za vse. Vse kar sem rekla, žal mi je za klofuto in za moj odnos do tebe.'' ji je iskreno rekla in svojo roko položila na njeno ramo.

Obstala je. Zaslišala je njen glas. Glas ki bi ga prepoznala kjerkoli. Glas osebe ki jo je imela najrajši na svetu. Glas osebe, ki se ji je odpovedala. Zamižala je in zbrala še zadnje moči, da se je odmaknila korak stran in se počasi obrnila proti sestri. Erino opravičilo je zvenelo tako iskreno, toda dekle je bila dobra igralka. Kako naj torej ve, če misli resno?
"Prepričana sem, da je tole tvoje maslo." je sitno zamrmrala Isa, pri tem pa se je ritensko odmikala proti vratom, kot da bi se bala lastne sestre. In pravzaprav se je resnično je. Ero kakršno je spoznala v fitnessu ni poznala in bala se je. Bala za svojo varnost. Proti njej je usmerila svoj nož in jo pri tem zaničljivo pogledala.
"Kaj sploh počneš tu? Če se ne motim si se mi odpovedala, torej nisem več tvoja sestra, niti nisem več v tvoji agenciji." je počasi začela, pri tem pa je globoko vdihnila. "Zate sem le neznanka, ki jo občasno srečaš na cesti." je povedala v svoji rodni angleščini.
Obrnila se je proč, saj je komaj še zadrževala solze. Želela je odditi in enkrat za vselej zapustiti Ero, njeno hudobijo in prekleto agencijo v katero se je sestra zapletla. A ni bila dovolj močna za to. Preveč jo je imela rada. Preveč, da bi jo lahko zapustila, pa čeprav se ji je sestra odpovedala. In vse to zaradi hrane in Isine trme. Vedno je v njej nastal problem. Vedno je bila ona kriva za vse. Sovražila se je in zato je storila to, kar je. A očitno niti tega ni sposobna, da bi storila samomor.
"Era." je tiho zašepetala, nož je spustila iz rok. Stopila je proti Eri. Željna je bila njenega objema, vendar je ni objela. Bala se je zavrnitve. Bala se je, da se je Era zopet le igrala z njo in da se bo vse skupaj ponovilo.

''Moje maslo? Isa, odmakni se od vrat in mi daj nož, prosim te. Res mi je žal za to kar sem storila.'' je zopet rekla in jo pogledala v oči. Zopet je dobila isti občutek, kot bi se gledala v ogledalo.
Era je stopila korak nazaj, saj je Isa proti njej usmerila konico noža.
''Ničesar nočem. Samo čakala sem, da se prebudiš. Hotela sem se ti opravičiti za tisto in videti, če si v redu. Vse tisto kar sem izrekla vzamem nazaj. Rada te imam, sestra. Moja edina prijateljica in moja kri si.'' je zašepetala in stegnila roko proti njej. Tedaj je Isa spustila nož iz dlani, da je z lahkim treskom padel na tla.
Era je razklenila roke. Isa pa se jo je bala objeti.
''Isa, prosim te. Oprosti mi.'' je zašepetala in sama stopila proti njej. Trdno jo je objela in jo stisnila k sebi.

"Ja! Tvoje maslo. Nihče drug me ne bi na silo strpal v bolnišnico. Mar bi me pustila tam. Veliko lažje bi bilo. Za vse." sprva so bile njene besede kričanje, potem pa je govorila vse tišje, po licih pa so tekle grenke solze nesreče. Sicer jih je poskušala zadržati, vendar neuspešno.
"Tega se zavemo šele, ko to izgubimo, kaj?" je nesrečo zamrmrala. Vsaj pri njej je bilo tako. Prej je bilo zanjo prijateljstvo z Ero nekaj samoumevnega. Toda ni bilo tako .. in to je spoznala prepozno. In četudi se bosta z Ero morda pobotali, nikoli več ne bo tako kot je bilo. Odnosi bodo bolj hladni, pa če se bo še bolj trudila. Ni se več počutila tako varno v Erini družbi kot včasih. Era jo je prvič udarila, pokazala svoj pravi značaj .. in tega ji ne bo odpustila. Nekaterih stvari niti čas ne izbriše. Tako kot smrti staršev ni nikoli, tudi njunega prepira ne bo in Erine odpovedi. Prav tako se ni imela namena zopet pridružiti agenciji iz katere je bila izgnana.
Z tresočimi rokami se je oklenila Erine postave in ji vrnila objem. "Oprosti," je tudi sama komaj slišno zamrmrala. Mogoče je res pretiravala, vendar sestri ni hotela nič slabega. In kljub vsemu je bila tudi zanjo to šola. Eri ne bo nikoli več svetovala in ji vsiljevala svojega mnenja.
Njen objem je počasi popustil.

''Izgubila si preveč krvi, zato sem poklicala reševalce.'' je rekla, ko se je ločila od nje. Tudi sama si je obrisala solzne oči in stopila korak nazaj.
''Sedaj pa je izbira tvoja. Lahko se vrneš nazaj, v San Francisco, ali pa ostaneš tu. Nimam namena te vleči nazaj. Sama se odloči.'' je sklonila glavo in ji kar naravnost razodela svoje misli. Zopet je dvignila glavo in z roko odmaknila črno zaveso las, ki so ji zastrli pogled. Globoko je vdihnila in nato nadaljevala.
''Sama se bom sedaj vrnila v agencijo in poskušala nadaljevati z delom. Drugega mi ne preostane. Sedaj si videla koliko stare osebnosti je ostalo v meni. Skoraj nič. Vse sem posvetila svojemu uspehu, sedaj pa mi ni nič ostalo. Sicer pa sem si popolnoma sama kriva.''
Počepnila je in pobrala nož, katerega je prej Isa spustila iz rok.
''Pridi, pospremila te bom v sobo, da vzameš stvari. Potem pa bom poskušala urediti, da te predčasno izpustijo iz bolniščice. Okrevanje boš nadaljevala doma. Rane se morajo v miru zaceliti. '' ji je še rekla nato pa ji ponudila roko.

"Tako kritično pa že spet ni bilo." se je uprla Isa. Oh, zakaj ni zarezala še bolj. Sedaj bo še slabše kot prej. Nositi bo morala dolga rokava, saj se bodo ureznine poznale še lep čas. In ni želela, da bi za njih izvedel ves svet. Odmaknila se je od temnolaske.
"V San Franciscu nimam nič iskati. Tam nimam ničesar." je skomignila z rameni. Ni bila več članica agencije, zato torej ni imela razloga da bi se vrnila nazaj. "Ostala bom tu. Tu imam vse. Prijatelje, družino." je zamrmrala. Da, tudi Maria je živela v Parizu.
"Nič." je brez zadržkov odvrnila in se pri tem zazrla v Erine sive oči. "Popolnoma si se spremenila. Take te sploh ne poznam. Kot bi bila popolna tujka." je še dodala. Edino videz je imela še vedno enak. Le nekoliko starejši.
"V vsakem primeru bom zapustila to prekleto bolnišnico. Z njihovim dovoljenjem ali brez njega. Tu me ne vidijo več." je jezno zamrmrala, potem ko je stopila nazaj proti svoji sobi. Sesedla se je na posteljo in se zamišljeno zazrla v svoja krvava oblačila.

Era je dvignila roke v znak, da se ne misli pogajati z njo.
''Rekla sem ti, da te ne bom vlekla nazaj v Ameriko. Od sedaj naprej se ti ne bom več vsiljevala.'' je rekla in si nato še mislila.Že tako sem po eni strani naredila dovolj škode.
Stopila je za njo do sobe. Ni vstopila, ampak se je naslonila na podboj vrat. Gledala je, kako se je Isa vsedla na svojo posteljo in usmerila pogled v svoja krvava oblačila.
''Grem sedaj.'' je zamrmrala in stopila do stola ob oknu, da je z njega pobrala jakno katero je prej odložila. Oblekla jo je in si popravila lase.
''Lepo se imej in uspešno okrevaj. Še v tem tednu ti bom poslala vse stvari, katere si zadnjič prinesla s seboj.'' je še rekla in pogledala sestro.
Stopila je skozi vrata in prijela za kljuko.
''Adijo.'' je še rekla in zaprla vrata za seboj. Nekoliko je še postala pred njimi, nato pa se odpravila po hodniku, vse do izhoda.

"Kot da si se kdaj mi. Prej si me odvračala od sebe, kot se mi vsiljevala." je brez zadržkov zamrmrala. Slabše kot j bilo tako, ali tako ne more biti.
Ni se poslovila od nje, le zrla je v svoje krvava oblačila. Če jo bo sedaj pustila oditi je zagotovo ne bo več videla. In nikoli ne bo izvedela kaj se je dejansko dogajalo na njenem potovanju in .. zakaj je sploh prišla v njeno stanovanje če sta bili pa skregani. Pa tudi priznati je morala, čeprav s težavo .. pogrešala bi jo, če bi dekle za vedno odšlo. In tega zavedala šele sedaj, ko se je nekoliko streznila.
Z eno roko je pograbila krvava oblačila in čevlje ter zapustila sobo. Stekla je za sestro. Tresočo roko je položila ne njeno ramo, da bi jo ustavila. "Počakaj," je boječe zamrmrala. Ni bila prepričana ali dela prav, vendar sedaj ni bilo vrnitve. "Rada bi le .. pravzaprav nisem .. ah prekleto." je zamrmrala Isa. Nikakor ni našla pravih besed s katerimi bi izrazila svoj predlog. "Želela sem ti le vprašati da, če bi želela ostati še nekaj dni tu, v Parizu." je previdno začela, pri tem pa se je ugriznila v spodnjo ustnico, kar je počela vedno kadar je bila živčna. "Moje stanovanje je veliko, ti pa bi se lahko odpočila od dela." je še pridala in se pri tem pričakujoče zazrla v sestro.
"Sploh pa me zanima še nekaj stvari." je še dodala. Tega ji ni imela namena prikriti in jo po ovinkih spraševati. Če jo bo vprašala, jo bo naravnost.

Ravno je hotela posežti po kljuki na vratih, ko je na rami začutila dlan. Počasi se je obrnila in zagledala Iso.
''Rada bi, da ostanem? Oprosti, ampak moram v...'' je začela, a se je premislila. Res bi morala ponovno iti na službeno potovanje v Tokio. Ampak če jo že prosi, da ostane za nekaj dni... Pogledala je sestro in v njenih rokah zagledala oblačila, katera so bila pomazana s krvjo. Nato pa so njene oči zdrsnile po roki navzgor, vse do povojev na podlakti.
''Prav bom ostala. Ampak samo tri dni, ker moram na potovanje.'' je nato le pristala in se rahlo nasmehnila.
Spustila je vrata, da so se na tečajih odvrtela in se zaprla. Stopila je stran od njih in se naslonila na bližnjo steno.
''Kaj bi rada izvedela?'' je rekla in nato nadaljevala. ''Pojdiva nazaj v sobo, me boš tam vprašala. Jaz pa ti bom poskušala odgovoriti po svojih najboljših močeh. Potem pa bova šli v stanovanje, vem, da sovražiš bolnišnice.''

In zopet se je počutila bedasto. Kako je lahko sploh pomislila da bo Era sprejela njeno povabilo? Že se je hotela obrniti, oditi in vse skupaj pustiti za seboj. A jo je Era presenetila z odgovorom. "Seveda, trapa sem," je zamrmrala. Ostala bo le tri dni? Očitno so ji njena potovanja in delo veliko bolj pomembna kot sestra .. sestra kateri se je odpovedala. Nič čudnega. "Pravzaprav ne. Ni ti treba ostati. Pojdi na tisto potovanje kamorkoli že greš." Odločno se je zazrla v sestro. Pa naj gre ja, če je raje tam kot z njo. In ne bo je vprašala ničesar. Če se Era do nje obnaša tako hladno, kot da sta se ravnokar spoznali, ne bo sama nič boljša, čeprav je bila pripravljena izboljšati njun odnos. "Ni videti." je še zamrmrala. Stopila je nazaj proti sobi v kateri je jezen stal zdravnik.
"Gospodična! Kdo vam je dovolil izstop iz sobe?" je vprašal, pri tem pa si je ogledoval kartoteko.
Isa se je le nedolžno nasmehnila. "Oprostite, le svežega zraka sem si zaželela."
"Dobro, toda drugič povejte to nekomu od osebja." je dodal, zajel zrak in nato nadaljeval: "Hotel sem vam sporočiti, da danes lahko odidete. Roko smo vam povezali, jutri pridite na pregled."
Široko se je nasmehnila. "Hvala doktor. Seveda bom prišla." je še dodala, čeprav je bila v sebi trdno odločena. Ta bolnišnica je ne vidi več.
Doktor je zapustil njeno sobo, sama pa se je slekla in nase navlekla krvava oblačila, ki so se lepila nanjo. Želela je čimprej priti domov, se okopati ter se otresti tega lepljivega občutka.

''Isa...'' je Era rekla potihem. ''Jaz...rada bi ostala tu. Ne vem, kaj naj ti še rečem, ampak res mi je žal za vse. Samo vse se je tako...spremenilo.''
Zdelo se ji je, da se Isa kljub vsemu oddaljuje od nje. Sicer pa si je po eni strani sama kriva. Oklofutala jo je, jo vrgla iz agencije...Počutila pa se je tudi krivo za njene rane.
Živčna se je odpravila nazaj za sestro. Stopili sta v sobo, kjer je bil doktor. Dovolil ji je, da je zapustila bolnišnico in nato odšel.
''Na, raje obleči moj pulover. Tvoja oblačila so vsa umazana.'' ji je ponudila in ga slekla. Spodaj je imela še top in nato je povrhu oblekla jakno.
''Greva sedaj?'' je nato previdno vprašala in pogledala Iso.

"Seveda. To sem občutila." je zamrmrala, pri tem pa zavila z očmi. Vedno je verjela da se ljudje ne spreminjajo. Ne v tako kratkem času. In Era se ni spremenila, zato sta bili dve možnosti. Ali se je vse življenje pretvarjala, da je nekdo drug .. ali pa se v tem času pretvarja da je močnejša, hladnejša kot je bila včasih? In je to le krinka, za katero se dejansko skriva krhko dekle? In v to drugo možnost je vedno bolj verjela. In s tem je bila tudi potolažena. Era ji ni lagala, ni se pretvarjala. Vsaj ne v preteklosti. In to jo je na nek nenavaden način pomirjalo.
"Hvala." je po kratkem premisleku zamrmrala. Njen pulover je potegnila čez glavo. Bil ji je nekoliko prevelik.
"Ja," je prikimala. Pomignila je Eri, da naj ji sledi. Stopila je do telefonske govorilnice, vanj vrgla nekaj kovancev in zavrtela telefonsko številko. Izmenjala je nekaj besed. "Taksi je na poti." je povedala Eri, ko je slušalko odločila nazaj na vilice.
Po nekaj minutah se je do njiju pripeljal rumen taksi. Vstopili sta, z taksistom si je izmenjala nekaj kratkih besed, nato pa so v tišini nadaljevali pot proti Isinem stanovanju.

"Hladen?..." je James rekel in premaknil pogled z Ere na njeno sestro Iso. "Punca ne govori mi, da sem hladen, če ne poznaš preteklosti!" je jezno rekel James. Vedel je da Isa ni poznala njegove slabe preteklosti, vendar vseeno. Nihče mu ne bo govoril, da je hladen, sploh pa ne te zadnje tedne. Rešilni avto je prispel do bolnišnice in James je skočil ven takoj za Iso. Zdravniki so Ero položili na voziček in jo odpeljali v notranjost bolnišnice. James je stekel za njimi v notranjost zgradbe. Zdravniki so se z Ero že odpeljali z dvigalom, tako da je moral James počakati, da je prišlo naslednje. Skupaj z Iso sta vstopila v dvigalo in se odpeljala nekam navzgor. Izstopila sta v nekem nadstropju (James se ni znašel v bolnici, zato je stopil za Iso), in James je videl, kako je Era izginila za nekimi vrati v operacijsko sobo. James se je vstavil pred vrati. Stopil je do bližnjega stola in sedel nanj. Sedaj je lahko samo še čakal in upal. Z rokami je podprel glavo in budno čakal in kmalu je pričakoval Isino izspraševanje...

Presenečena je bila nad agresivnostjo njegovih besed. "Hej, hej. Nimam se namena prepirati. Nisem razpoložena in trenutno imam hujše skrbi kot tole." je zamrmrala, pri tem pa je roke postavila v bran. "Samo vprašala sem. Ker ponavadi če se ljubljeni osebi kaj zgodi se večino ljudi zlomi, zjoče .. toda. Ampak saj .. pozabi, to konec koncev to ni moja stvar." Zajela je sapo, za trenutek počakala. Avto je na hitro zavrl, gume so zacvilile. Odprla so se zadnja vrata in skočila je iz kombija. Zazrla se je v belo stavbo. Že ko je mislila, da se je bolnišnice končno znebila je pristala tu. Le nekaj ur po odpustitvi je bila zopet tu. Ampak toker se ni počutila tako ogroženo.
Tekla je poleg vozička v notranjost stavbe. Vrata dvigala so se zaprla pred njunim nosom in ostala sta zunaj. Panično je pritiskala na gumbe, a se ni nič premaknilo. Številke nad vrati so počasi prižigale in ugašale. In trajalo je nekaj minut, da se je pripeljalo novo dvigalo, ki ju je poneslo dva nadstropja višje. Naslonila se je na steno dvigala. Bila je utrujena, vse to kar se je dogajalo v zadnjem dnevu jo je pošteno izmučilo. Najprej prepir z Ero, poskus samomora, ukradena lastnina in potem streljanje. Vmes se ni uspela niti preobleči, tako da so bila njena oblačila še vedno krvava. Tokrat še bolj, ker je klečala v Erini krvi.
Zaslišal se je tih zvok in dvigalo se je ustavilo. Izstopila sta in videla je le še zadnji del Erinega vozička, potem pa nič. Sesedla se je na stol poleg Jamesa. Obraz je znova zakopala v dlani, po licih pa so ji počasi spolzele nove solze. To čakanje in tišina sta jo počasi ubijala. Bila je nervozna, saj ni morala storiti ničesar, kar bi Eri lahko pomagalo.
"Kako sta se z Ero spoznala?" je po nekaj trenutkih prekinila tišino, ki je legla med njiju. Dvignila je pogled, z rokami si je obrisala objokan obraz in se počasi zazrla v Jamesove zeleno oči.

James je čakal. Nekje v bližini se je slišalo tiktakanje ure, drugače pa je bila popolna nočna tišina. Ura ga je počasi nervirala vendar ga je obenem uspavala. Tik..tak...tik..tak..tik...tak "Kako sta se z Ero spoznala?" ga je kar naenkrat vprašala Isa. "Eeee... z Ero...?" Jamesu se je ob spominu na njuno prvo srečanje na obraz prikradel nasmešek. Po dolgem premisleku je naposled dejal "Padel sem čez njo in potem... ... nevem če sem jaz pravi, da ti povem vso zgodbo. Morala boš vprašati Ero. James je še nekaj časa sedel. Ura se je vlekla počasi in ob okna je padal dež. Čez nekaj ur, so prišli zdravniki ven iz operacijske. James je vstal in se pogledal zdravniku v oči. "Vse bo v redu z njo, le nekaj ur po tem ko se bo zbudila, bo bila malo omotična in zmedena. Preselili smo jo v njeno sobo. Sta z svojca"[i]je vprašal zdravnik in James je prikimal. Skupaj z Iso sta se odpravila v njeno sobo. Era je spala v postelji. V Sobi je bila samo ona in nihče drug. James se je vsedel ob postelji zraven okna. Nekaj časa je gledal Ero, nato pa glavo naslonil ob okno. Dež je padal in škropil okno. James se je zavedal, da ni spal že skoraj dva dneva in postajal je vse bolj zaspan. Naposled je zaspal sedeč ob okenjski polici naslanjoč se na okno. Medtem ko je spal se je začela Era prebujati.

Radovedno ga je opazovala. A na koncu ni izvedela ničesar. Zavila je z očmi, zavzdihnila in se obrnila stran od njega. Opazovala je uro, na steni nasproti njiju. Čas je mineval tako počasi. Jamesu očitno ni bilo do pogovora in zato se je vse skupaj še toliko bolj zavleklo.
Počutila se je kot povožena cunja. In če se je Era pred nekaj urami počutila pol toliko slabo kot se je Isa sedaj, ji je žal da je storila to kar je.

"Boš kavo?" je čez nekaj časa vprašala. Zadnjica jo je že pošteno bolela, kazalo pa je, da se operacija še ne namerava končati. Stopila je proti recepciji kjer je bil kavni avtomat. V špranjo je porinila nekaj kovancev in nakupila je dve pravi turški kavi, ki je sicer ni pila, vendar je v tem trenutku potrebovala nekaj močnega.
"Izvoli." je zamrmrala, ko se je vrnila nazaj v čakalnico. Proti Jamesu je porinila lonček z kavo in se prisiljeno, nekoliko kislo nasmehnila. Sesedla se je nazaj na svoje staro mesto in pri tem počasi začela srkati kavo..

In čez nekaj ur so se vrata operacijske končno odprla. Skočila je na noge in stopila je k zdravniku. Ob vprašaju je prikimala in sledila je Jamesu v Erino sobo. Ko je zagledala njeno sicer bledo postavo, se ji je oddahnilo. Dekle je bilo živo, izven nevarnosti. Obrisala si je solzne oči, le da tokrat niso bile solze žalosti, temveč solze čiste sreče. Stekla je k sestrini postelji. Nekaj trenutkov jo je opazovala, potem pa je k sebi potegnila stol. Sesedla se je nanj, svojo tresočo roko pa je položila na Erino.

Počasi se je zopet začela zavedati. Pod seboj ni več čutila trdih tal, ampak mehko žimnico. Globoko je zavzdihnila in stisnila dlani v pesti. Skremžila se je, ko jo je ob globokem zavzdihu močno zabolelo v rami. Potrebovala je nekaj sekund, da je ugotovila zakaj je tu in kaj se je zgodilo. Počasi je odprla oči in zamežikala, ko ji je svetloba lučo osvetlila pogled. Ozrla se je na levo in desno, kjer sta vsak na svojem stolu sedela Isa in James. Slednji se je naslanjal na okno in spal.
''Isa? Kje sem?'' je zašepetala sestri in zacmokala, saj so bila njena usta popolnoma suha. Stisnila je sestrino dlan, katera je počivala na njeni. Z drugo roko je segla k rami, v kateri jo je zbadalo. Pod prsti je začutila debel sloj povojev in gaz.
Poskušala se je spomniti kaj se je zgodilo. Spomnila se je samo, da je bila v Isinem stanovanju, v kuhinji. In nato je šla v dnevno sobo. Zamaskiran moški je v Iso uperjal pištolo in Era je skočila pred izstreljeno kroglo. Nato pa Jamesov bledi obraz in črnino. Od tam naprej se ni spoinjala ničesar več, kot bi ji nekdo odrezal košček spomina.

Opazovala je Erin spokojni obraz. "Šš, ne naprezaj se," je zašepetala Isa, pri tem pa je na svoje ustnice položila prst. Namenila ji j topel nasmešek in nadaljevala. "V bolnišnici smo." ji je povedala temnolaska. Govorila je tiho, saj ni želela zbuditi Jamesa. "Prišlo je do manjšega obračuna v mojem stanovanju." je počasi začela pojasnjevati Is. Njeno stanovanje se je prav zares spreminjala v pravo klavnico. In če si ga bo kdo ogledoval bo zagotovo pomislil na to. Najprej je bilo krvavo zaradi njenega poskusa samomor, potem zaradi poskusa umora.
Počasi je vstala, pograbila kozarec, ki je stal narobe obrnjen na nočni omarici, poleg vrča z čajem. V kozarec je nalila nekaj tekočine in ponesla je k Erinim ustnicam. "Na, pij." Spodbudno se je nasmehnila. Kozarec je nekoliko nagnila, a ne preveč, da se Eri ne bi zaletelo. Kozarec je nato odložila nazaj na pladenjček, se sesedla na stol, zajela sapo in počasi začela.
"Torej. Vse skupaj se je pravzaprav začelo že nekaj časa nazaj. Čeprav so banke polne mojega denarja sem ga želela še več .. in ni boljšega posla kot trgovanje z mamili. Prvih nekaj tednov je šlo odlično, potem pa se je nekoliko zataknilo. Težave z policijo, roba ni prihajala več tako pogosto, preprodajalci pa so jo želeli več in več. In preden se poskušala narediti samomor sem od njih prejela klic, da se mi ne bo dobro pisalo, če v roku dneva ne dobim želene robe. In je tudi nisem.
In kot se spomniš je bilo moje stanovanje razmetano, nekaj stvari je bilo celo uničenih in ukradenih. Očitno je Hank, eden izmed vodij trgovine, najel Jamesa da me okrade, ubije, vendar si mu ti to preprečila. Ustrelil te je, moje stanovanje pa se je spremenilo v pravo malo krvavo klavnico." Je počasi povedala svoj del zgodbe. In sedaj jo je zanimal Erin. "Kako sta se z Jamesom spoznala? Koliko časa se že poznata? In s čim se pravzaprav on ukvarja?" Vse, vsaka sleherna podrobnost jo je zanimala.

Šele sedaj so se ji začeli vračati spomini. Košček po košček in se sestavljali v celoto. Popila je nekaj požirkov ogabnega bolnišničnega čaja.
''Mamila? Zakaj ravno mamila? Starine prinesejo dvakrat več denarja in še manjše probleme imaš z njimi. Verjemi, vem kako je to.'' se je nasmehnila, a se takoj spet zresnila, saj jo je zopet zapeklo v rami.
''James?'' je ponovila za sestro, ko ji je ta povedala, da ga je najel eden izmed preprodajalcev. Zamislila se je in že hotela nadaljevati, ko jo je Isa vprašala.
''Midva z Jamesom?'' je rekla in se nasmehnila. ''Spoznala sva se v Palermu, dva tedna nazaj, približno. Prvič sem ga zagledala, ko se je spotaknil ob moje noge.'' se je zopet nasmehnila ob spominu na tisti prizor. ''Nato je bil celo kavalir in povabil na pijačo. Tam se mi je začelo svitati in takoj sem preverila njegovo ime.''
Počasi je zavzdihnila in poskušala dokončati pripoved. A ji besede kar niso šle iz ust. Bala se je, da jo bo Isa obtoževala zaradi tega, ker je bila z njim.
''Ugotovila sem, da dela za Gasparda. A takrat je bilo že prepozno. Odšel je, jaz pa sem mu povedala nekaj o sebi, nekaj kar bi lahko uporabili proti. Odpravila sem se za njim v Las Vegas, kamor je odšel. Hotela sem se ga znebiti, a ko sem ga zopet videla sem... V meni se je nekaj premaknilo in on si je izboril košček moje duše. Nisem mogla.'' je pripovedovala in se spominjala dogodkov.
''Tisto noč sva preživela skupaj.'' je še zamrmrala in sklonila pogled. Pogledala je spečega Jamesa in se nasmehnila ob njegovem spokojnem izrazu na obrazu.

James se je počasi prebujal. Počasi je odprel oči in pogledal skozi okno. Dež je še vedno padal. Počasi je odmaknil lice proč od stekla in pogledal po sobi. V sobi je bila poltema. Era se je zbudila in se je pogovarjala z Iso. V spanju je slišal nekaj o Palermu, vendar ni bil siguren, da ni samo sanjal. Vstal je in stopil do Ere. "Era... žal mi je, sploh ne bi smel biti v tistem stanovanju ampak... prijatelj Lee mi je nekoč rešil življenje in takrat sem mu prisegel, da mu bom nekoč dolg poplačal in pred dvema dnevoma me je poklical po telefonu in rekel naj vdrem v stanovanje neke ženske in ji pokradem vse dragocenosti. Prišel sem v stanovanje in... vzel nekaj dragocenosti. Lee je naročil tudi naj žensko ubijem in... nisem je imel namena ubiti, vendar ko sem prišel ven sem nekako po nesreči sprožil pištolo in...." je povedal James. "Oprosti mi..." je rekel Eri. Pogledal je Iso. "V stanovanju me je spreletelo dejstvo, da sta sestri. Isa tudi ti mi oprosti" je rekel James. Pomaknil je stol k postelji in se vsedel nanj. "Za vse pa sem kriv jaz, zaradi mene je bila Era jezna in zmedena, ki je jezo stresla nad Iso, ki se je porezala zaradi Ere" je James dokončal in jo na hitro prijateljsko poljubil na čelo.

Ko je drugič pogledala proti njemu, se je ta že prebujal. Nato se je ozrl k njej in začel z opravičilom.
''Zakaj se mi opravičuješ? Sama sem skočila pred kroglo, ker sem tako želela.'' je takoj odgovorila na njegovo pripoved in si popravila temen pramen las, kateri je zlezel na obraz.
''Ne reci mi, da te je klical ravno takrat, ko si bil v Tokiu.'' je zašepetala in odmaknila pogled od njegovih zelenih oči. V misli so se ji pričeli stekati spomini iz tržnice v Tokiju. Spomini katere je hotela pozabiti.
''Nisi kriv, James. Bil je samo navaden ženski prepir, ki je nastal zaradi trme in brezveznih razlogov. Ne meči krivde nase.'' je zopet rekla in opazovala, kako se je s stolom premaknil bližje k njej. Srečala se je z očmi. Ponovno. Oči katere je ljubila, a te so se ji ves čas lagale. Tedaj se je sklonil k njej in jo poljubil. Era je nekaj sekund pomišljala šele nato se bežno odzvala na njegov dotik. Rekel je, da me ne ljubi. Zakaj mi potem to dela, če dobro ve, da me s tem muči. Tako prekleto boli, bolj kot strelna rana, bolj kot kakršnakoli druga telesna poškodba. si je mislila in zaprla oči.

(Veš kaj, ni lepo spreminjat postov )

"Nevem. " je odkimala. Razlog je večinoma tičal v denarju, sicer pa je bilo tu tudi preizkušanje same sebe. Odločila se je za nekaj nevarnega, nezakonitega in zanimalo jo je koliko časa bo zdržala v tem poslu. A ravno to bi jo lahko stalo sestre.
Izdajalca, je spreletelo Iso, vendar se je zadržala. Poslušala je Erino pripoved do konca in zamišljeno prikimala, pripomnila pa ni ničesar. Čim bi namreč odprla usta bi zinila kaj napačnega. Tudi sama se je zazrla v, tokrat budnega Jamesa. Odmaknila se je od postelje ter se zamišljeno sprehodila do okna. Sesedla se je na široko okensko polico in se zazrla v betonsko džungo, ki se je razprostirala pred njimi. Nekje daleč stran je lahko videla tudi obrise Eifflovega stolpa.
"Pa bom dobila moje stvari nazaj?" je po nekaj trenutkih vprašala, pogled pa je imela še vedno usmerjen skozi okno. "In, ali nameravaš svoje delo dokončati?"
"In zakaj si to storila? Zakaj Era? Zakaj ni enostavno ostala v kuhinji in pustila da bi se storilo to, kar bi se moralo?" je počasi, z solzami očeh vprašala, medtem pa se je že obrnila nazaj proti ležeči sestrini postavi. Čeprav naj bi se Era njej v 'navadnem prepiru' odpovedala jo je imela očitno še vedno rada,
Opazovala je njun poljub. Je šlo pri njima res za ljubezen ali je bila v igri le nepotešena strast?

Zavzdihnila je, a se je sredi globokega vdiha vstavila. Popolnoma je pozabila na bolečino ob vdihovanju. Počasi je izdihnila in z levico pogladila z povoji obvito ramo. Upala je, da bo okrevanje kmalu mimo.
Pogledala je za Iso, katera je stopila k okenski polici.
''Zakaj sem to storila? Upala sem, da boš vsaj to razumela, Isa. Ne bi mogla enostavno gledati, kako nekdo vate uperja pištolo in te poskuša ustreliti.'' je zašepetala in zatisnila oči. Pogledala je v nasprotno stran in si pod pretvezo, da si popravlja lase, obrisala solzo. Ta pogovor ji je postajal mučen. Ni želela govoriti o preteklih stvareh. Hotela se je samo naspati in odmisliti vse stvari. Poskušala se je premakniti v bolj sedeč položaj, a je kmalu obupala, saj jo je zabolelo v rani. A čez nekaj časa je zopet poskusila. Tokrat zaradi večje potrebe, kot prejšnjič, saj je morala na stranišče. Tega ji pač Isa ne more prinesti.
Z rokami se je uprla ob ležišče in se poskušala prestaviti v sedeči položaj, da bi lahko zlezla iz postelje. Ponovno jo je presekala bolečina v rebrih in rami. Zaprla je oči in vdihnila zrak skozi zobe. Prekleta rana. Ko sem bila zadnjič ustreljena, ni tako svinjsko bolelo. si je mislila. Počasi je sedla in vsako nogo posebej poskušala spraviti dol iz postelje.