Newyorški Laboratorij [Misija - neuspešna]

Sonce je pravkar zašlo in začela se je nočna izmena dela v laboratoriju. Znanstveniki in ostali delavci so odhajali in prihajali na delo. A vendar, kljub množici ljudi, ki je bila v avli in hitela na vse strani, je bilo vzdušje nekoliko mrtvaško.
Ko so se vse vhodne luči pogasnile in vrata varnostne ograje zaprla, je nastopila tišina. V temni noči so se razločile tri človeške postave. Moški in dve ženski. Te so se napotile do ograje in preiskovale okolico. Nato so pokleknile k tlem in si ogledovale okrogel pokrov v zemlji. Prezračevalni jašek. Večja in močnejša postava je tiho odmaknila pokrov in podali so se v tunel.


(Tu imate izhodišče za vašo nalogo. Opišite vaše raziskovanje po jaških in iskanje sobe z vzorci. Ko bo napisanih nekaj postov, dobite naslednji NPC post. Pišite bogato in uživajte. )

James se je počasi in skoraj neslišno plazil po starem umazanem prezračevalnem jašku. Za njim sta se plazili dve ženski postavi z majhno lučjo, ki jo je ena imela na glavi. James je hodil naprej in prišel do razcepa. Jašek se je razcepil na dva dela, prvi se je nadaljeval naprej po desni nekam v temo, drugi pa se je vzpenjal navpično navzgor. V glavi je hitro pretuhtal dogajanje, nato pa rekel ženskama naj gresta naprej na desno, sam pa se bo povzpel navzgor v temo. Obe sta odšle naprej tako tiho in neslišno, kot njemu samemu nikoli nebi uspelo. James se je postavil pokonci in pogledal navzgor v temo. To nebi smelo biti preteško si je rekel in z lučjo posvetil navzgor. Jašek se je dvigoval navpično približno 20 metrov, vendar je že po prvih 5 metrih z lučjo osvetil nov jašek, ki je izginjal v temo. Začel je po gladkemu jašku iskati za kakršnikoli uprijem. Nekaj časa je iskal vendar ni našel nič. Nekaj je jezno zamrmljal, nato pa začel plezati navzgor, opirajoč se na vsako stran jaška. Plezal je previdno in počasi in nekajkrat mu je na gladkem površju skoraj spodrsnilo. Obisk laboratorija se je obenem razveselil, saj je bilo to njegovo področje, vendar je bil tudi jezen ker njegov šef ni mogel malo bolj paziti na svojo lastno DNK. Nekaj časa se je še dvigal, nato pa vstopil v jašek na višini petih metrov. Vstopil je vanj in nadaljeval pot naprej po njem. Čez približno deset metrov se je jašek končal. Pogledal je skozi odprtino na koncu in zagledal stopnišče. Previdno je odprel mala vrata ki so zapirala jašek in se zdrznil ob škripanju, ki je ob tem nastajalo. Skočil je ven in neslišno pristal spodaj na stopnišču. Režo je nazaj zaprel in se odpravil navzgor po stopnišču. Morali bi nam dati kakšne načrte stolpnice si je rekel in hodil navzgor. Zdelo se mu je, da je nekoč v preteklosti slišal, da so raziskave in shrambe z DNK nekje v zgornjem delu stolpnice. Prehodil je 20 nadstropji in se ves zasopihan vstavil pri nekih vratih. Več...bom...moral...delati...na...telesni...pripravljenosti si je rekel med globokim dihanjem. Ozrel se je proti vratom in prebral ploščico na vratih "DNK labaratorji". Vstopil je in zagledal popolnoma prazno sobo. V njej ni bilo čisto nič. Vrnil se je na hodnik in nadaljeval pot navzgor. Upam, da bosta imeli punci več sreče je še rekel in se vzpenjal naprej više.

Ker je sonce šele komaj zašlo, zvezd ni bilo videti. Okolico so razsvetljevale svetilke ob cestah, ki so se počasi pričele prižigati. Yuliya je zrla skozi avtomobilsko šipo črnega terenca. Vse je bežalo mimo nje, sodelavka je po cesti vozila hitro. V avtu je bil še en moški, in hecno je bilo, da je govorila s svojimi sodelavcimi zelo malo. Zato so bili celo pot tiho, kot miške. Vsi oblečeni v črno, s črnimi kapami na glavi so izgledali, kot da bodo kmalu oropali trgovino. A resnica ni bila daleč od tega. Zamenjati so morali DNK z nekim drugim. Yuliyo niso zanimale podrobnosti, hotela je samo opraviti svoje delo. Ko so se počasi bližali cilju, si je na kapo poveznila še svetilko. Vedela je, da ji bo prišla zelo prav. Sodelavka je avto neslišno parkirala sto metrov stran od laboratorijev. Luči avtomobila so se ugasnile in to je bil znak, da bodo izstopili. Yuliya je odprla vrata in izstopila, potem pa vrata neslišno zaprla. V temnih kotičkih okolice se je pomikala vse tja do jaškov. Moški je dvignil pokrov in izginil v notranjosti. In Yuliya mu je takoj sledila. V prezračevalnem jašku je bilo temno kot v rogu, zato je hitro prižgala svetilko. Niso dolgo časa se plazili po jašku, ko so že prišli do razcepa. Prikimala je moškemu in ni se ozirala za njim, ko je izginjal navzor temveč se je plazila naprej. Za njo pa je bila sodelavka. Jašku kar ni in ni bilo videti konca. Po desetih minutah sta le prispeli do manjše sobe. Yuliya jo je preiskala s pogledom. "Tole bo soba za čistilke. Polno metel je", je naznanila sodelavki in ji pomignila naj še sama pogleda. Iz kovčka, ki ga je moral imeti čisto vsak, je vzela rokavice in izvijač. Počasi je odvijala vijake iz spiralnega pokrova, ki je bil izhod iz prazračevalnega jaška v sobo za čistilke. Bil je nad vrati in Yuliya je ugotovila, da bo morala skočiti navzdol. "Mislim, da se bove morali spustiti tu dol. Posebne DNK-je spravljajo v laboratorijih v kleti, tja pa se ne da priti po prezračevalnih jaških ker so premalo široki za naju", je šepnila Yuliya in pričela odvijati še zadnji vijak. Vse to je vedela, ker je z drugo identiteto bila študentka sodne medicine. Ponavadi so bili laboratoriji zgrajeni enako, posebne laboratorije so imeli večinoma v kleti. Razmišljala je, da se je precej snovi zapomnila pod drugim imenom, ko se je naloga zalomila. Očitno je bil zrak precej vlažen in je vijak zarjavel. Yuliyi je izvijač ostal v roki, pokrov prezračevalnega jaška pa je zletel po tleh. Neznosen hrup se je razlegel in Yuliyo je pograbila panika. V momentu se je spustila navzdol, prijela pokrov in se hitela skriti. Takrat pa jo je prešinilo. Hitro je metle pometala po tleh potem pa se skrila v omaro, z pokrovom v roki. Sodelavka je bila še vedno v prezračevalnem jašku, ko je v sobo vstopila čistilka. Le ta se je zmedeno zazrla v podrte metle. 'Prosim, naj ne pogleda navzgor', jo je bilo strah. Po zlu jim lahko spolzi cela naloga. In to vse zaradi njene butaste neprevidnosti.

James je prisopihal na vrh stolpnice. Na vrhu je bilo troje vrat, na prvih je pisalo "skladišče", na drugih je bila kratica "N.E.O.", na tretjih pa je bilo v tablico vgravirano "nadzorna soba". James se je umaknil od nadzorne sobe in počepnil pred sobo na kateri je pisalo skladišče. Pomislil je na kovček, ki je žalostno ležal v avtu na zadnjem sedežu. S seboj je imel le malo pištolo, nož, povečevalno steklo, ogledalce in čutaro vode. Pod vrati skladišča je bila majhna reža vendar dovolj velika, da se je skoznjo videlo. James je vzel ogledalce in ga postavil pod vrata, da je videl drugo stran vrat. Skladišče je bilo popolnoma prazno. James je poskušal odpreti vrata, vendar so bila zaklenjena. Tudi to je pričakoval, vzel je svoj nož in ga vstavil med vrata in podboj. Nož je bil iz zelo trdnega materiala in redko je bilo, da se mu je tak nož zlomil. Potisnil je vstran in podboj se je vdal, vrata so zanihala in se odprla. Vstopil je počasi in previdno, na preži za morebitnimu nevarnostmi. Šel je naprej po skladišču, vendar ni našel nič zanimivega. Takoj je vedel, da to ni skladišče DNK, saj bi zato morala biti nekje hlajena skrinja, vendar tega tukaj ni bilo. Odpravil se je ven nazaj na hodnik in vrata postavil nazaj na običajno mesto. Začel je razmišljati, in spet jezno mrmral čez šefa, ki jim ni dal nobenih načrtov zgradbe... takrat ga je preletelo. Vsak izmed trojice, ki so bili poslani so dobili svojo kopijo načrtov, ki je bila v... kovčku, kovček pa je pustil v avtu. Preklel je samega sebe. V glavi je že delal načrt. Malo bom moral improvizirati ...nadzorna soba! V njej imajo nadzor nad celotno stavbo. Hitro se je odpravil proti vratom. Skozi režo pod vrati je pogledal v sobo in videl nekega moškega ki je nekaj tipkal na drugi strani sobe. Razen njega v sobi ni bilo nobenega. Počasi in previdno je odprel vrata in vstopil. Počasi se je plazil do moškega. Bil je samo še tri korake oddaljen, ko se je moški obrnil. Nekaj je zakričal in pritisnil na veliki rdeči gumb. Po stavbi se je razlegel glasen alarm. James je skočil do moškega in ga počil po glavi da se je opotekel in omedlel. Kako naj ga izklopim kako je začel James besno govoriti sam s sabo. Na računalnike se je zelo slabo spoznal, zanje so bili zadolženi drugi v agenciji. Hitro je skočil do računalnika in začel besno tolči po tipkovnici. Po stopnicah je že zaslišal topotanje številnih nog, ki so hiteli navzgor proti njemu. Časa je imel malo. Vedel je da se sam ne more boriti proti velikemu številu varnostnikov, saj ni bil preveč močan. Pogledal je na steno in ga tam zagledal. Načrt zgradbe. Hitro ga je preletel in zagledal, da je v kleti soba ozančena z "DNK vzorci". Ponovno se je preklel, kot znanstvenik bo moral vedeti, da je DNK zmrzovalnik v kleti. Hitro je skočil na hodnik in ugotovil, da mu je zmankalo časa. Varnostniki so bili že nadstropje pod njim. Hitro je skočil skozi neka vrata in jih za sabo zaprel. V tej sobi še ni bil, zato je sklepal, da je to soba N.E.O.. V njej je bil velik kabel, ki se je nato razvejal in se porazdelil po steni. Blizu je bil spet...računalnik. Posvetilo se mu je, da kratica N.E.O. pomeni Nadzor Električnega Omrežja. Torej se od tu upravlja z elektriko. Dobil je idejo, kako bo utišal alarm in se znebil varnostnikov. Šel je do največjega glavnega kabla in previdno odstranil zgornji sloj plastike. Pod njim se je pokazalo več manjših žičk. Vzel je svojo čutaro vode, se umaknil tri korake in od daleč vsebino čutare zlil na žice. Takrat pa se je zgodilo več stvari naenkrat. V sobo so skočili varnostniki, alarm in luč sta ugasnili kot, da bi ju nekdo odrezal in počilo ter zabliskalo se je in ga vrglo v bližnji računalnik. Steklo ekrana ga je porezalo po glavi in po rokah, čutil je toplo kri, ki mu je tekla po vratu navzdol, vendar se zato ni zmenil. Samo tekel je. Tekel proti vratom, oziroma kjer je upal da so vrata. Na poti se je spotaknil čez neko telo, ki je ležalo na tleh. Hitro se je pretipal skozi vrata ter po stopnišču navzdol. Ker ni bilo elektrike ni bilo tudi luči. Nekajkrat se je spotaknil ter se s preklinjanjem zakotalil po stopnišču. Nekje v žepu je dobil luč in jo vklopil. Oblačila je imel raztrgana in krvava, v obraz je bil črn kot zamorec (od eksplozije). Hitro je stekel navzdol v klet in upal, da se je znebil varnostnikov. Moja improvizacija bi me skoraj stala življenje si je rekel. Upam da je z dekleti vse v redu, moram ju poiskati...

Za moškim in žensko se je Aurence odpravila po jašku. Premikala se je zelo potiho na glavi pa je imela kapo, na njej pa svetilko, ki jim je osvetljevala pot po jašku. Kmalu so prišli do razpotja. Moški je predlagal delitev, on naj bi šel pa enem jašku navzgor, jaz in druga ženska pa bi se splazile naprej. Skupaj s sodelavko sta se splazili naprej. Prišli sta do konca jaška in skozi odprtino videle sobo s čistli in metlami. Sodelavka je previdno vzela izvijač in odvila vijake, ob manjši neprevidnosti pa ji je pokrov spolzel iz rok. Povrh vsega pa je še čistilka prišla v sobo. Sodelavka, ki je že bila v sobi se je dobro skrila, čistlka pa tudi ni pogledala navzgor, kjer bi videla odprt jašek. Obema je odleglo. Aurence je takoj po odhodu čistilke zamikala omara v desnem kotu sobe, še sama je skočila dol in skupaj s sodelavko sta pogledali v omaro. V omari je bilo nekaj oblek za čistilke. Prešinila jo je misel, da bi se skupaj s sodelavko preoblekle v čistilke in tako raziskale zgradbo. Morala je samo še počakati na sodelavkin odgovor. Ker je njena lažna identiteta zelo primerna takemu "raziskovanju" bi jo mogla vprašati še za nekaj nasvetov, ampak to lahko počaka. Torej jo je vprašala: "Kaj misliš bi učinkovala preobleka v čistilki?" in mirno čakala na njen odgovor.

James je tekel, tekel je kot da mu je za petami sam hudič. Preskakoval je stopnice z dolgimi skoki. Po temi se je prebil nekaj nadstropji navzdol, in planil skozi vrata v nekem nadstropju. Znašel se je na dolgem temnem hodniku. Na vsaki strani je bilo veliko vrat. James je vstopil skozi neka vrata, v katerem je bil laboratorji. Vsak laboratorji je imel svojo omarico s prvo pomoč in James je to vedel. Z lučjo je posvetil po prostoru in dokaj hitro opazil belo omarico z velikim rdečim križem. Hitro je stopil do nje in jo odprel. Ven je vzel gazo in si jo pritisnil na glavo, vendar je kri že nehala teči in je ostala le še velika krasta strjene krvi. James jo je pustil pri meru in si počistil kri, ki mu je tekla z rok. Na hodniku se je slišalo ropotanje. Nekdo se je bližal. Morali so slediti njegovim krvavim kaplicam, ki jih je puščal za sabo. Ne sem se ustaviti, mora naprej. Pod stropom je opazil prezračevalni jašek. Povzpel se je na pult, ter odprel rešetke, ki so jašek zapirale. Napel je vse sile in se potegnil vanjga. Za sabo je zaprel rešetke in se tiho splazil naprej. Za sabo je zaslišal neko vpitje, vendar se zanj ni zmenil. Z lučjo v roki se je plazil naprej. Kmalu je prišel do istega jaška, po katerem je prej splezal nekaj metrov, razlika je bila samo v tem, da je bil sedaj zgoraj na vrhu. Previdno se je začel spuščati. Nekaj metrov se je spustil, takrat pa mu je spodrsnilo in je padel navzdol. Ujel se je za neko režo, nekje na sredini. Nenadni sunek mu je odprel rane na rokah in kri je začela spet teči. James se zanjo ni zmenil. Hitro se je spuščal navzdol in kmalu prispel do dna. Bil je na istem mestu, kjer so se prej razcepili. Sedaj je ubral drugo pot. Odpravil se je po jašku na desni. Po sledi ostalih dveh članic te naloge.

James se je plazil po jašku, ko se je oglasil kratek visok pisk v njegovem žepu. Vstavil se je in vzel iz žepa črn telefon. Pogledal je nanj in opazil, da ima 1 nesprejeti klic in posnetek na tajnici. Odprel je tajnico in slišal posnetek Ere: ''Em...James? Jaz sem. Rada bi...Rada bi govorila s tabo. Če si slučajno v New Yorku, prosim pridi v zapuščene ulice, v bližini Broadwaya. Ob dveh ponoči, ker bi rada s tabo govorila na samem." James je pogledal na uro in opazil, da je že 1:45. Telefon je spravil v žep, in odhitel nazaj po jašku. Na kos papirja je hitro napisal sporočilo: "Nekaj nujnega se je zgodilo, šel sem z avtom, vrnil ga bom takoj ko končam, podpis: J. ". James je papir odložil na tla jaška, ter se odpravil nazaj ven na cesto. Zapuščal je nalogo za nekaj časa. Vedel je da bo s puncama vse v redu, saj znata poskrbeti zase. Odplazil se je čez cesto, in sedel v črnega terenca. Nekaj časa se je trudil prižgati avto, nato pa ga prižgal, ter pritisnil na gas in odhitel v noč.

...

James se je vrnil nazaj. Avto je pustil na istem mestu, kjer je bil že prej, in se po isti poti odpravil nazaj v jaške. Splazil se je po jašku in dobil svoje sporočilo. Spravil ga je v žep in odhitel naprej. Prišel je do male shrambe, v kateri so ležala čistila in metla prevrnjena po tleh. Skočil je vanjo in elegantno pristal na tleh. Odprel je vrata in pokukal na temen hodnik. Nikjer ni slišal nobenega. Previdno se je po temi začel plaziti proti labaratorijem.

James je skorajda tekel po hodniku in si svetil z malo vendar močno luč. Elektrike še zmeraj ni bilo in zato je bila zgradba še zmeraj v temi. Kmalu je zaslišal šepetanje in za varnost iza hlač potegnil nož (pištolo je izgubil v zgornjem delu stavbe). Ugasnil je luč in se po prstih približal šepetanju. Zavil je okoli vogala in pred sabo zagledal Yuliya in Aurence. James je pospravil nož in stopil iz teme. Bila sta oblečeni v smešno veliki obleki za čistilki. James se ni mogel zadržati in se je zasmejal ob pogledu nanju. "Kaj sta zamenjali službo? vedno sem menil, da smo v agenciji boljše plačani in imamo bolj zanimivo službo... ampak ko vidim tukaj vaju v teh ogromnih oblačilih... vzamem vse besede nazaj" ju je James namenoma podražil. Z lučjo je posvetil naprej po hodniku in osvetlil velika mogočna vrata, ki so se odpirala samo na določeno zaporedje tipk, vendar ni bilo elektrike zato bi se lahko vrata odprla lažje. "Potrebujemo nekaj, s čim bomo vlomili" je James glasno razmišljal. Takrat je do vrat stopila Aurence in s presenetljivo lahkoto odprla vrata. "Glej, glej... prednost čistilk" se je spet pošalil James in vstopil za Aurence. Vsi trije so se znašli v ogromnem labaratoriju. V njem je bilo veliko razdelkov in vsak razdelek je bil označen z drugačnim imenom na kovinski tablici. Razdelili so se in vsak je odkorakal v drugo smer iskajoč DNK razdelek. James je iskal po prostoru vendar ni našel nič. Prišel je do konca njegove smeri razdelkov in naletel na stara vrata. Vstopil je in se znašel v popolni temi. Naredil je nekaj korakov in se spotaknil in padel po tleh. Vstal je ter posvetil z luč. Spotaknil se je ob stol, ki je prevrnjen ležal na tleh. V prostoru ni bilo ničesar drugega. James je odšel nazaj v laboratorji, ko je zaslišal glas ene izmed njegovih sodelavk "tukaj je". James je je napotil proti glasu.