Gozd [Misija]

Tyyne se je vozila po makedamski poti proti gozdu, kjer bosta s sodelavko Iso opravljale nalogo. Zunaj je bilo skrivnostno tiho in čeprav še ni bil večer, je bilo temačno. Tyyne se je zdelo kar malo mračno in nevarno. Za povrh vsega pa se je ravno takrat oglesila sova. ''Ta kraj mi ni všeč... Ta kraj mi sploh ni všeč,'' je potihoma zašepetala. ''Sploh pa ne vem od kdaj se sove oglašajo sredi popoldneva. Mislila sem, da so nočne ptice,'' je še dodala in pogledala na uro. Očitno imam še nekaj časa in upam, da se ne izgubim. Priti moram pravočasno, ker vsaka minuta šteje, si je mislila. Ugasnila je radio, ki je začel hreščati in se za ostrim ovinkom ustavila. Pogledala je na zemljevid, da bi videla, ali je na pravi poti. ''Super!'' se je razveselila, ''kmalu bom na cilju.''
Že čez dobrih 5 minut je prispela na kraj, kjer sta bili z Iso dogovorjeni. Parkirala je svoj avto ob neko drevo in ga ugasnila. Ise še ni bilo tam. ''Bo že priša, saj ima še nekaj časa...'' je zamrmrala in stopila iz avta. Razgledala se je po okolici. Poleg gozda, ki se je razprostiral v neskončnost, je tam stala še lesena, na pol podrta baraka in vrsta parkiranih že malo obrabljenih terenskih vozil, pred njimi pa je stala tabla 'Rent A Jeep'. Iz ključacnice v avtu je vzela ključ, na sopotnikovem sedežu pa je ležala jakna, ki je bila v barvi narave prav zaradi okoliščin v katerih bosta delali nalogo. Tudi to je pobrala in si jo oblekla. Okrog pasu si je zapela torbico, v kateri je imela nekaj pripomočkov, ki bi ji utegnili priti prav. Poleg vžigalic, švicarskega noža, kladiva, klešč (kombinirke), izvijača in podobnih stvari, je imela tudi plastenko z vodo in prepečenec, ki jima bi utegnila prav priti ob morebitni žeji ali lakoti ali če se zgubita, na kar Tyyne sploh ni hotela pomisliti. V prtičku je imela zavit tudi kos suhega mesa, saj je izvedela, da naj bi rastlino varovali zelo nevarni psi.
Tako pripravljena je Tyyne zaprla vrata svojega avtomobila in ga zaklenila. Sprehodila se je do terenskih vozil, ki so bili parkirani zraven barake in si jih vse po vrsti natančno pogledala. Po nekem času si je končno izbrala vozilo in upala, da bo všeč tudi Isi. Zdelo se ji je še najmanj dodelano, njegovi sedeži pa so bili na videz zelo udobni pa tudi avto je bil na prvi pogled zelo prostoren. Iz žepa je hotela potegniti denarnico, a je ugotovila, da jo nima. Pogledala je po tleh okrog sebe, a jo ni bilo. Že je postajala panična. ''Mirno kri Tyyne. Ne more biti daleč,'' se je pomirjala. Stekla je do avta, kjer je brskala, a vse je bilo zaman. Pa menda ne... je pomislila na najslabše, sej se spomnim, da sem jo vzela...[i] Šeenkrat je pogledala po celem avtomobilu in jo naposled le našla pod sedežem. Oddahnila si je in stopila do izposojevalca. Ta oseba ji sploh ni bila všeč. Imel je brado, njegove obleke so bile raztrgane in umazane in nasploh jo je njegov videz strašil. [i]Ne smem spet pomisliti na najslabše... se je v mislih bodrila. Prodajalcu je pokazala, katero vozilo želi in mu hitro plačala in pobrala ključ, ki ji ga je izročil. Na hitro se je zahvalila, mu zaželela lep dan in se poslovila, pa še to samo zaradi vljudnosti. Nato se je naslonila na leseno ograjo, kjer je počakala na Iso.

Že tretjič v teh nekaj minutah je postala, da si je zavezala pohodniške čevlje. Tokrat je naredila dvojno zanko, saj se ni imela namena ustavljati. Lazila je v hrib, čeprav je bila pot dovolj široka, da bi šla z avtomobilom. Ampak človek, ki je stal na parkirišču ob vznožju se je pošteno pošalil z njo. Če ga še kdaj vidim mu bom primazala tako zaušnico, da se niti pobral ne bo več, je jezno pomislila Isa. Tako se je počasi pomikala vedno višje. V ušesih jo je že pošteno bolelo zaradi pritiska. Zamudila bo in Tyyne zagotovo ne bo ravno srečna. Signala, da bi jo poklicala, ni bilo, dlančnika pa je oba imela ona.
In tako je po nekaj dolgih minutah, minilo je približno pol ure, ko je končno prispela na cilj. Zadihano se je ustavila, roke pa je položila na kolena, da je lažje zadihala. Ta vzpon jo je, čeprav ni bil strm, pošteno zdelal. Iz plastenke, ki jo je imela s seboj je izpila nekaj dolgih požirkov mrzle tekočine. Pomaknila se je bolj proti leseni koči, ki je stala nekaj metrov višje. Pred njo je bilo parkiranih nekaj terencev, s katerimi se bosta z Ty popeljali novi nalogi naproti.
»O, pozdravljena,« se je široko nasmehnila. Klub vsemu je bila dobre volje. Bila je na cilju in le upala je lahko še, da bo šlo vse vredu. In če bo ostala optimistična se jima bo posrečilo. »Oprosti za zamudo. Ampak neki mulc mi je na parkirišču zagotovil, da se z avtomobilom ne bo dalo do sem. In sem vso pot pešačila. Čeprav sem v kar dobri kondiciji me je tole pošteno zdelalo.« je priznala, pri tem pa se ji je opravičljivo nasmehnila. Sesedla se je na leseno ograjo in se zazrla v agentko. Iz hrbta je potegnila nahrbtnik in ga odprla. »Izvoli. Dlančnik. Če se slučajno izgubiva, ločiva, ima v sebi sledilno napravo, poleg tega se lahko preko njega tudi pogovarjava,« ji je na kratko pojasnilo delovanje, potem pa ji ga je potisnila v roke, drugega pa je spravila v svoj žep.
Še enkrat je na hitro preletela vsebino majhnega nahrbtnika v katerega je spravila kar nekaj stvari. Od noža, prve pomoči, do pijače in hrane. Skratka upala je, da bo imela dovolj vsega, da česa med nalogo ne bo pogrešila. Sicer je bilo pa tako ali tako prepozno, da bi še kaj vzela.
»Si si že sposodila avto?« je pomignila na vrsto jeepov, ki so se bohotili pred njima. V dekletovih rokah je zagledala ključ avtomobila in obesek. Prešerno se je zasmejala in ga potegnila z Tyinega prsta. »Če ne zameriš bi jaz vozila.« Pomignila je, da naj ji sledi, potem pa je stopila proti avtomobilu, sedla na šoferjev sedež in počasi vžgala avtomobil. Le še Ty se ji mora pridružiti in potem se bosta lahko odpeljali nalogi naproti.

Tyyne je bila še vedno naslonjena na ograjo pa čeprav je minilo že kar nekaj časa. No vsaj njej se je vsaka sekunda zdela trikrat daljša. Pogledala je na uro. ''Sem prepričana, da se nisva zmenili za drugo uro ali kakšen drug dan?'' se je potihoma vprašala in pobrskala po spominu. ''Ne, zdi se mi da ne, lahko pa da je moj spomin danes zatajil ali pa nisem bila dovolj pozorna pri poslušanju.
Že jo je začel boleti hrbet od naslanjanja na neudobni ograji, ki je bila za povrh vsega še vsa umazana in porasla z mahom, nemara tudi z algami. Pa ravno oprane obleke imam na sebi. Le kaj si bo Isa mislila, ko pride, če sploh pride... je jezno razmišljala in si z roko poskušala odstraniti drobce umazanije, ki so se držali obleke. ''No sicer sem pa tako ali tako pričakovala, da čista z naloge ne morem priti,'' je še dodala in začela hoditi v krogu. Čeprav jo je izposojevalec začudeno gledal oziroma je kar buljil vanjo, jo to sedaj ni ganilo. Niti sovje skovikanje in mračno vzdušje ji nista več pognala strahu v kosti. Sedaj jo je skrbelo le kje je njena sodelavka. Bo že prišla, se je v mislih bodrila, kljub temu, da vanje ni bila čisto prepričana ampak je samo upala. ''Če bi prej vedela, da bo karkoli narobe, bi s seboj vzela prenosni telefon, a ga nisem, ker naj bi Isa prinesla dlančnike za obe,'' je potiho dejala.
Ker se zaradi hoje ni hotela utruditi, saj ju je namreč čakala naloga, ki lahko traja kar nekaj časa odvisno od tega, kako jima bo šlo; se je usedla v avto. V ključavnico je dala ključe in jih obrnila samo za toliko, da je lahko prižgala radio. Glasba, ki ji je bila v tem trenutku lahko edina družba, ji je tudi pomirjala živce in odvračala slabe misli, kasneje pa je zaradi nje zaspala.
Sicer ni bilo za dolgo, pa vseeno bolje kot nič. Ko se je prebudila, je sunkovito odprla oči, kot da se ji je kaj groznega sanjalo. In čeprav se je na vse pretege trudila ugotoviti kaj je bilo to, se ni spomnila. Stopila je iz avta in se pretegnila. Pogledala je po okolici, če se slučajno kje v daljavi vidi kakšen obris civilizacije, a bilo je še daleč od tega. Še izposojevalec terenskih vozil je odšel. Ostala je čisto sama sredi njej nepoznanega gozda.
''Odločila sem se, če jo v roku desetih minut ne bo, se odpeljem naokrog pogledat in mogoče jo najdem, kljub temu da nimam veliko možnosti za to. Do takrat pa lahko še vedno samo čakam,'' je po kratkem premisleku sklenila Tyyne in je sedaj je že vsako minuto pogledala na uro. To pa zato, ker namreč ni hotela, da jo na cesti, nekje bogu za hrbtom najde pohabljeno ali pa da pride prepozno in jo najde mrtvo. Na to si sploh ni upala pomisliti, vendar je v nekem primeru, tudi to lahko mogoče. Sploh pa sama naloge ne bi mogla izvesti. Vsaj ne brez dlančnikov. ''Pa tudi nekje v skrajnosti, če se kje poškodujem, kilometre na okrog ni žive duše, ki bi bila tako prijazna, da bi mi utegnila pomagati. Sicer pa poleg vsega še več glav več ve in to meni velikokrat pride prav, da ne storim kakšne neumnosti,'' je sedaj kar na glas govorila, ker tako ali tako ni bilo nikogar, ki bi jo lahko slišal.
In ravno, ko je spet pogledala na uro, se je iztekala deseta minuta. Že se je hotela prepustiti usodi in se usesti v avto, je v daljavi zagledala nekoga, ki se je naglo približeval. Upala je, da je to njena sodelavka, a se ji je na prvi pogled zdelo, da je prišla izmena za izposojo Jeepov. Ampak vedno bolj ko se je oseba približevala, bolj in bolj se ji je zdelo, da njeni upi postajajo vedno bolj trdni.
In končno se je rešila more v katero je že skoraj zaplavala. Bila je Isa in Tyyne se je glasno oddahnila. ''Živijo,'' jo je pozdravila nazaj in prisluhnila njenemu opravičilu. ''Jaz sem bila že v velikih skrbeh zate. Najprej sem že mislila, da sem bila površna pri poslušanju in da sva se zmenili za drugo uro. In če te v parih sekundah ne bi bilo, bi odšla pogledat kje si,'' je hotela na čim hitrejši način opisati njene skrbi, saj je bila še vedno v šoku, da bi razglabljala bolj na široko. Sprejela je ponujeni dlančnik in sploh ni dojela, kdaj ji je z rok vzela ključe. Sledila ji je proti avtu in prav nič ni imela proti temu, da vozi ona. ''Če nisi preveč utrujena od poti, ki si jo prehodila, potem vozi,'' je dejala Isi. Usedla se je v avto in ugotovila, da izbira ni bila slaba. Čeprav so bili sedeži malo umazani in strgani, so se ji zdeli več kot udobni. In ravno ko je zaprla vrata, je Isa vžgala avtomobil in že sta se peljali. Sicer z zamudo, a to se sedaj Yyn ni zdelo več pomembno. Važno ji je bilo, da je z njeno sodelavko vse vredu in da lahko začneta z nalogo...

Ko se ji je Ty pridružila v udobnem Jeepu je zmajala z glavo. »Mene pa je skrbelo, da boš jezna .. nikoli namreč ne veš na kakšne ljudi naletiš.« ji je predala svoje misli. Tudi sama je bila v skrbeh da je napačni datum, ura ali pa celo kraj. In dokler ni uzrla dekleta, je še med potjo na dlančnik vsaj trikrat preverila če je prav. In ko je uzrla temnolasko se ji je vidno oddahnilo. »Oh, ne. Dobro sem. Če odštejeva seveda, da sopem kot konj.« je zamahnila z roko in se pri tem optimistično nasmehnila. Ta naloga jima bo uspela, čeprav je nekoliko zamujala, čeprav se je mračilo in je vse kazalo na to, da bo začelo deževati, četudi je bilo soparno. Ja, glede vremena res nista imeli sreče.
»Si pripravljena?« se je zarežala, pri tem pa je znova obrnila ključ, zaslišalo se je tiho brnenje avtomobila in odpeljali sta se novi nalogi, novim dogodivščinam in novim nevarnostim naproti. Načrt, ki sta ga sestavili že pred nekaj dnevi, v katerem sta planirali kako bosta to izvedli je izgledal popolno. Imeli sta večino pripomočkov, vedeli sta veliko stvari o zgradbi in ljudje ki delujejo v njej. Tudi z vstopom, krajo in izstopom naj ne bi bilo težav. Sploh pa je menila, da jima bo uspelo brez zapletov. Na to je pomislila, zato je dobila dlančnika. V vsakem je bila sledilna naprava, v primeru, če se izgubita. Prav tako pa je nanj spravila tudi podroben načrt zgradbe, ki jima bo mogoče še prišel prav.
Počasi sta odbrzeli po blatni cesti proti stekleni stavbi v kateri se je skrival dobro zastražen primerek, zaenkrat še nepoznane rastline. Že po nekaj metrih prevožene poti so se je od avtomobila začele odbijati debele dežne kaplje. Oo, danes bova še mokri, je pomislila Isa in se pri tem kislo nasmehnila. Čeprav je imela rada dež, bi za ta dan raje videla, če ga ne bi bilo. A sedaj je kar je, tega tako ali tako ni mogla spremeniti.
Zapeljala je v hrib, ki se je počasi začel vzpenjati. A ne za veliko, ampak lahko sta občutili to. Pot je bila mirna, radijska postaja ni nobena vlekla, za to sta večino poti prevozili v tišini ampak potem .. pa se je zaslišalo prazno vrtenje gum, še bolj je začelo deževati, blata pa je bilo vedno več. In zarili sta. Obstali sta v blatu, deževalo je kot iz škafa.
»Prekleto.« je tiho zaklela in z rokami udarila po volanu. Pa ravno sedaj! Bili sta tik pred stavbo, želela je da bi se ji približali čimbolj ne opazno a jima očitno ne bo uspelo. Mirno Isa, vse bo še vredu. Začetki so vedno slabi, konec bo boljši, je optimistično pomislila, pri tem pa je glavo naslonila na volan, da bi se zbrala. Ta postanek res ni bil v načrtu.
»Grem pogledat kaj je narobe.« je zamrmrala Is. Vsa dobra volja, ki jo je prej premogla, ves optimizem, sta se razblinila v pičlem trenutku ko sta obstali v blatu. Zajela je sapo. Dežnika nista imeli, pa tudi v takem dežju in v takem položaju kot sta ji niti slučajno ne bi služil. Odprla je vrata in skočila je v blat. Vrata je hitro zaprla, da ne bi pomočilo tudi notranjosti avtomobila. Na glavo si je poveznila kapuco pohodniške jakne, da bi vsaj nekoliko ublažila dež, ki ji je lahko prosto padal po obrazu, telesu.
Počasi, korak za korakom je premagovala blat, zaradi dežja pa je videla bolj malo. Približala se je koncu gume in nesrečno je za nekaj trenutkov obstala .. od zadaj je namreč slišala še nov zvok. Približeval se ji je Jeep. Ustavil je nekaj metrov niže in njega pa je izstopil človek, ki je v rokah nosil dežnik.
»Je z vami vse vredu?« je vprašal še kako poznan moški glas. Bil je on! Moški, ki jo je nalagal, da je pot preozka za avtomobil. Želela je pristopiti do njega in ga gladko malo okluftati, a se je zadržala. Brez njegove pomoči se ne bosta rešili.
»Ostali sva v blatu. Bi lahko pomagali?« je počasi, neprepričano in hkrati proseče zamrmrala.
Moški je prikimal, Is pa je stopila proti Jeepu. Potrkala je po šipi in pokazala na voznikov sedež ter volan. Krmilo bo prevzela Ty, ona pa bo pomagala moškemu pri porivanju avtomobila. Tip je medtem dežnik odvrgel, roke pa je položila na zadnji del avtomobila. Tudi sama se mu je pridružila. Napela je mišice in porinila. Avto se ni nikamor premaknil. Poskusila sta znova. Še enkrat sta porinila. Zopet nič. Še bosta poskušala. Za trenutek sta se umaknila, zajela zrak, se spočila.
Roke je znova položila na avto, moški na šipo. In imel je prosti pogled na opremo, ki sta jo peljali s seboj. Prebledel je, to je lahko opazila. A rekel ni ničesar. Znova sta porinila in tokrat se je avto premaknil. Še enkrat sta potisnila, tokrat sta se bolj namučila. A se je obrestovalo.
»Hvala,« se je bila navdušena Is. Tip je prikimal, nasmehnil pa se ni, z roko pa je že tipal po žepu. Želel se je obrniti, a ga je temnolaska zagrabila za komolec. Moški se je presenečeno obrnil, dekle pa nogo stegnilo nekoliko višje. Zadela ga je v moško šibko točko, v njegove 'premoženje'. Tip se je zvil: »Taka zahvala?«
Is se je hudomušno nasmehnila. Čeprav se je tip upiral se je Jewel dokopala do njegovega žepa in iz njega potegnila telefon. Odprla ga je, odstranila baterijo, jo frcnila v blato, kartico pa je zatlačila v svoj žep. Vrnila mu je telefon.
Stekla je proti Jeepu. Oprla je vrata in se sesedla na strgane sedeže.
»Obstaja tu notri gretje?« je vprašala, pri tem pa je premraženo podrgnila roki.

And the adventure has begun*, je polna pričakovanj mislila Tyyne, ko sta z dokaj svetle začetne točke zavili v temo objet gozd. Makadamska cesta, ki je bila edina pot do primerka posebne rastline, je v neskončnost zavijala med drevesi, ki so se z bogatimi krošnjami vzpenjala nad njo. Na začetku se je zdelo, da terenskega vozila sploh ne bosta potrebovali, ker je bilo vozišče ravno, nato pa se je začel pravi gozdni safari. Še gozdne živali manjkajo, da nama katera prekriža pot in se nama bo sredi neobljudenega gozda, kamor ne stopi velikokrat človeška noga zgodi nesreča, si je mislila in pogledala na pot. Na njej je bilo iz minute v minuto, iz kilometra v kilometer vse več lukenj. Upam da je ta oblika ceste najslabša po kateri se bova peljali, si je v mislih rekla, a na njuno nesrečo je bilo vse skupaj samo še slabše. Luknje so postajale vedno večje in vedno več jih je bilo. Tyyne se je kar nekajkrat oprijela Isinega kolena, ker je mislila, da se bosta prevrnili. To se seveda ni zgodilo, ker je bil Jeep očitno zelo dober.
''Prekleto!'' je potiho zaklela, ko se je že tretjič v zadnjih nekaj sekundah ugriznila v jezik, tako da je imela v ustih tak čuden občutek, slina pa je imela nežen 'priokus' krvi. Upala je sicer, da je Isa ni slišala, saj bi tako lahko prehitro ustvarila napačno mnenje o Yyn.
V avtu je za hip nastala tišina. Radio, ki je prej neprestano hreščal, se je sedaj očitno utrudil ali pa ga je Isa ugasnila in Tyyne tega ni opazila. Za nekaj časa je zaplavala v svoj svet. Kako bom vesela, če živa pridem sploh do ograde, kaj šele naprej. In če nama uspe opraviti nalogo in dobiti rastlino, potem bova mastno zaslužili. S tem denarjem si bom lahko kupila hišo ali vsaj manjše stanovanje. Tako bom moje družine rešila enega člana, ki so ga imeli na skrbi. Pogrešala te bom domovina, a sedaj sem že dovolj stara, da poskrbim zase. Če pa bo nekaj denarja ostalo, si pa kupim še en nov parfum... je fantazirala, čeprav je vedela, da jo do kupčka denarja čaka še kar nekaj časa. Iz njenega domišljanja jo je privedel nek glas. Najprej je mislila, da se ji samo dozdeva, nato pa je ugotovila, da se Isa pogovarja z njo. Malce je stresla glavo, da bi prišla nazaj v realnost nato pa prisluhnila. ''Res, da sem bila v skrbeh zate, a ker si imela oba dlančnika ti, se mi prenosnega telefona ni zdelo vredno jemati s seboj. Kasneje sem ugotovila da bi bilo to še najbolj pametno...'' je začela in si popravila pramen las, ki ji je padel čez oči. ''Mja, priznam, reakcije nekaterih ljudi so res zelo nepredvidljive in tako je tudi pri meni. Za isto stvar lahko različno od reagiram na več načinov, odvisno od mojega razpoloženja in včasih tudi od osebe. Sicer pa sem bila tako vesela in kar malce v šoku, ko sem te zagledala, da bi se jezila. Skregani tako ali tako nikoli ne bi uspešno opravili naloge, kot pa če se razumeva. Moje osebno mnenje pa je, da je za uspešno delo potrebno sodelovanje, za sodelovanje pa dobri odnosi in zaupanje, ne pa sovražni pogledi in hinavščina,'' je še dodala in na hitro ostala tiho, ker se ji je zdelo, da že preveč govori in da jo njena sodelavka kmalu ne bo več poslušala. Kmalu se je makadamska cesta končevala in pesek je kmalu zamenjala gozdna prst. Za Tyyne je to najprej pomenilo olajšanje, nato pa so se pojavile drevesne korenine. Zavila je z očmi in tiho zarenčala. Sedeži so začeli plesati na mestu. Pogledala je proti Isi. V medli sliki je videla, da nje ne premetava toliko. Očitno spet pretiravam, si je mislila, a ker ni bila skoncentrirana na teren po katerem sta vozili, je zaradi korenine ali veje, ki je ležala na vozišču z glavo trčila v okno, da se je zaslišal ''Bum!''. Pri tem se je spet, tokrat močno ugriznila v jezik. Zaradi šoka in bolečine je nekaj časa ostala tiho nato pa zatisnila oči in izdavila glasen ''Auu...''
''Oprosti, samo to je bilo tako nepričakovano,'' se je na hitro opravičila. ''Zdi se mi, da ni nič hujšega. Mogoče bo buška... Sicer je pa ta pot tako ravna, da po bolj ravni še nisem peljala,'' je jezno nadaljevala, ''upam da naslednjič izberem nalogo, pri kateri se bom peljala po bolj civiliziranih prometnih povezavah ne pa po teh rovtah. Najprej luknje, nato korenine. Hvala za zastonj karto za Gardaland,'' je v smehu dejala, ''vsaj nekaj, se ti ne zdi?''
Ko sta se približno pol kilometra peljali po drevesnih koreninah, je Tyyne globoko zavzdihnila. Na sprednjem steklu je opazila majhne dežne kapljice, ki so se iz metra v meter večale in jih je bilo vedno več. ''Perfektno! Sedaj sva vstopili v Disneyland, kjer imajo poleg lukenj in korenin še dež in blato,'' je nejevoljno izjavila in sedaj se ji ni zdelo nič več smešno.
Lahko bi bilo še slabše, se je domislila naslova knjige oziroma bolj slikanice, ki so jo imeli v drugem ali celo prvem razredu za domače branje in sedaj je to še kako držalo. Čeprav sovraži dež vsaj v večini primerov, je sedaj poskušala čim bolj pozitivno razmišljati, da bo mogoče dež še koristen.
Korenin je bilo na vozišču vse manj, ker so bila drevesa vse bolj odmaknjena od poti. Ta se je začela vzpenjati, da je komaj občutila. Vendar po nekaj metrih, ko je vse bolj deževalo in je bilo posledično tudi blata več, se je avto komaj premikal. In v trenutku, ko je hotela reči, da naj poleg vsega še zarijeta, se je avto ustavil. Slišati je bilo samo še vrtenje koles na mestu – obtičali sta sredi gozda v blatu in dežju. Pa sem priklicala hudiča, si je jezno mislila in slišala Iso zakleti. Tudi ona je hotela, a je vedela, da to ne bo rešilo ničesar. Že se je hotela odpeti in pogledati, kako močno sta zabredli, je slišala Iso mrmrati, da gre ona. Tyyne je samo skomignila z rameni. ''Huh, Iso bo še zeblo,'' je rekla, ''pa saj bi šla tudi jaz, a obe ne moreva biti mokre.'' Pogledala je skozi okno in čez nekaj trenutkov ugledala avtomobilske luči. ''Še dobijo naj naju in prijavijo policiji pa se lahko takoj poslovim od stanovanja in parfumov,'' je bila jezna in poskušala ugotoviti, kdo je prišel. Zgledalo je, da je nek moški, ki ga ni poznala, a je bil vsaj pripravljen pomagati. Odpela se je in se presedla na vozniški sedež. Pritisnila je na plin, a avto se še vedno ni premaknil. In po nekaj poskusih je še vedno stal kot kip, nato pa je končno uspelo. Yyn se je oddahnila. Ko je videla Iso govoriti z njim se je vprašala: ''Se onadva poznata?'' a kmalu je nehala spremljati dogajanje zunaj. Ozrla proti zadnjim sedežem, kjer je bila pogrnjena odeja. ''Za prvo silo bo,'' si je rekla in jo pograbila. Čez nekaj trenutkov je vstopila Isa. Bila je vsa premočena in umazana. ''Hitro, sleci jakno in se ogrni v odejo. Sicer ni najbolj čista, a vsaj pogrela te bo,'' je še dodala in vklopila gretje. Po nekaj minutah tišine je svojo radovednost spustila na plan: ''Kdo je bil ta tip? Zdelo se mi je da se poznata. Kaj pa se je zgodilo potem? Tega dela namreč nisem videla...'' jo je skoraj napadla nato pa se opravičila, ''oprosti moji radovednosti, ampak saj veš kako je...''
Vozili sta se še kak kilometer ali dva, ko se je za ostrim ovinkom začel pojavljati oris ograde sredi katere naj bi bila rastlina. Tyyne je ugasnila luči avta, da ju ne bi opazili. ''Te že kaj manj zebe?'' je vprašala, ''sicer se mi pa zdi, da sem s sabo vzela rezerven pulover, ki si ga lahko oblečeš, da ne boš v mokrih oblačilih.''
Približno dvesto metrov pred vrati, je med gručo dreves parkirala terensko vozilo. Ko je odprla vrata avta, je ugotovila, da sploh ne dežuje več. Odpela je varnostni pas in iz torbice potegnila dlančnik. ''Če mogoče ne veš ali ti nisem povedala,'' je dejala, ''ogrado oziroma bolj vrata čuvajo zelo nevarni psi vsake toliko časa pa naokoli pride stražar, tako da bova morali biti hitri in predvsem previdni. Stopila je iz avtomobila in njeni čevlji so zaplavali v blatni brozgi, a to jo sploh ni več motilo. ''Si pripravljena? Naloga se šele začenja...'' je rekla, prižgala dlančnik in počakala, da se Isa do konca pripravi...


* beri: In dogodivščina se je začela,
...((boljš se mi je slišal tko kt je zato sm pustila v anglešlčini))

Znova je podrgnila dlani in v njih pihnila toplo sapo, da bi se vsaj za silo pogrela. Ty je gretje vklopila na najvišjo možno stopnjo, tako da se je v avtomobilu počasi začelo topliti. Le skrbelo jo je kako bo ko bo prišla ven. Zeblo jo bo. »O, hvala.« Nasmehnila se je in se zavila v odejo.
»Mm .. se spomniš ko sem ti razlagala o tipu, ki me je poslal peš do izposojevalnice, češ, da je preozko za avtomobil?« Upala je, da se bo Ty spomnila. Ne da bi počakala na njen odgovor je nadaljevala: »No to je bil ta tip. Najprej sem bila nekoliko hinavska, tako da naju je spravil iz dreka.« In tokrat je mislila celo dobesedno. »Ampak tip je opazil najino opremo in je želel nekam klicati .. a mu ni uspelo. Kartico imam jaz pri sebi, baterija pa je obležala v blatu. Potem pa je dobil še manjši paket .. nisem se mogla zadržati.« se je zarežala. Iz torbe je potegnila svoj telefon, iz njega potegnila kartico in vstavila od tipa. Pritisnila je tipko, okenček se je zasvetil, oglasil pa se je tih zvok.
»Prosim vtipkajte PIN kodo.« se je zaslišal glas iz telefona.
Te kode res ni imela. Trikrat je poskusila na slepo. Ni ji uspelo, njegova kartica pa se je zablokirala. Kartico je potegnila ven in znova vstavila svojo. Telefon je spustila nazaj v torbo in se znova pripasala z varnostnim pasom.
»Ty. Kako je z tvojo glavo in ustnico?« je radovedno vprašala in se pri tem zazrla v voznico. Ty je poprijela za volan in v tem primeru ji je kar prijalo. Sama se je medtem časom že ogrela, čeprav so bila oblačila še vedno mokra in so se lepila na njeno kožo.
»Mmm .. imava vse pripravljeno? Vstopiva, ukradeva in greva.« je zamišljeno vse skupaj poenostavila. »Za nazaj bosta dve možnosti. Ali bova midve že varno nekje v agenciji, ko bodo oni ugotovili, ali pa se bodo po teh gorah podili za nama. In v tem primeru imajo prednost, saj je to njihov teritorji, medtem ko, vsaj jaz, nimam pojma o teh gorah.« je zamišljeno mrmrala bolj sebi, kot Tyyne. »Oh ne. Bolje bo, da ga pustiš za pozneje. Nikoli ne veš, če bi bo prišel prav.« je zamahnila z roko. So bo že posušila.
Že skoraj čisto sta se približali stavbi, ko je Ty ustavila avto. Vsekakor je bila to pametna poteza. Tako ju vsaj ne bodo opazili. Skočila je na mokra tla, noge pa so se ji znova nekoliko pogreznila v blato, a ji ja srečo ni premočilo. Očitno je imel prodajalec prav. Res niso premočila in zaenkrat so ji dobro služila. Stopila je proti prtljažniku in iz nujnega je potegnila manjši nahrbtnik v katerem je imela nekaj osnovnih potrebščin in bi bilo vseeno če bi ga izgubila. Bolj jo je skrbelo za dlančnik, za to ga je zatlačila v žep. Znova je podrgnila dlani. Mraz ji je kljub poletju prišel do živega.
»Greva.« se je zarežala Isa. Počasi je stopila proti stavbi, katere obrise je že razločila. Nista hodili po glavni cesti, bolj sta se zanašali na stranske, kjer je bilo manj možnosti, da ju opazilo.
Skoraj čisto sta se že približali stavbi, ko so ju pred vrati pričakali psi, ki so začeli lajat kot nori. »Prekleto.« je že kot nekajkrat ta dan zaklela. Nek moški se je približal psu in ga z nekaj kletvicami utišal. Seveda se je prepričal, da ni nikogar v bližini, potem pa se je znova umaknil drugam. »Prispevaš nekaj mesa?« je tiho vprašala Is, in ne da bi počakala na odgovor je pograbila nekaj mesa in ga zagnala nekaj metrov stran od zgradbe. Pes se je zagnal vanj. Najprej ga je povohal, potem pa se ga je lotil. »Greva.« je zašepetala, potem pa se je zagnala proti stavbi. Vse se je moralo dogajati hitro, drugače bi ju lahko zasačili.
A ni šlo drugače, kot da se je nekoliko zapletlo. Tla so bila mokra, blato spolzko. In Isa ne bi bila Isa, če je ne bi vrglo. Pristala je na tleh, pes je zarenčal proti njej in samo molila je lahko, da se varnostniki ne bodo prikazali. Zrla je v psa, ki se ji je vedno bolj približeval, pri tem pa se je nekako poskušala pobrati. Zadnjica jo je bolela, a na to ni imela čas misliti.
»Flob!« se je zaslišal globok moški glas in pes se je za trenutek zmedel. Ravno dovolj, da se je pobrala in z Ty sta stekli v notranjost steklene stavbe. Bila je presenečena. Vse je bilo enako kot zunaj. Bila je prava divjina, le da je bilo vse skupaj ograjeno in da je bil vstop dobro varovan z psi, ljudmi in .. alarmom. Takoj ko sta vstopili se je zasvetila rdeča luč, ki pa je sedaj, po nekaj trenutkih začela oddajati glasne zvoke. Uslužbence je obvestila o vsiljevalcu.
Tyyne je potegnila za rob majice, da sta se skupaj zrušili za grmovje. Podivjanemu psu se je pridružilo še nekaj drugih psov, na kupu pa je bilo vedno več ljudi.
»Pa sedaj?« je tiho vprašala.

Končno! Bili sta pripravljeni. Tyyne si je zategnila pas pri torbice in iz nje vzela dlačnik ter ga prižgala. Ekran je postal svetlejši in na njem se je prikazalo ime podjetja, ki je napravo ustvarilo. Kasneje je zagledala temno rdečo piko, ki je označevala kje sta. ''Odlično. Dlančnik deluje. Da bi vsaj baterije zdržale,'' je zamrmrala in sledila Isi proti vhodu. Nekje daleč se je slišalo pasje lajanje in tuljenje. Upam, da so psi in izvidniki nekje daleč, je mislila, ko je stopala po blatu in umazanih rjavih lužah. Več kot mokra tako ali tako ne morem biti, je skomignila z rameni in pomislila na otroške čase, ko je plesala v dežju in skakala po lužah, da je bila čisto premočena. Tokrat je bila v drugačnem položaju in jo to ni prav nič veselilo.
Kmalu sta prišli do vrat, ki na videz niso bila zaklenjena. ''No vidiš, vsaj eno delo nama je prihranjeno,'' je rekla Isi. In ravno ko je hotela prijeti za kljuko, da bi odprla vrata, je v temi gozda zagledala svetlikajoče se oči, po rdečkasti barvi sodeč zelo nevarnega in razjarjenega psa. Takoj, ko je zaslišala kako je zarenčal in zalajal, ji je srce padlo v hlače. Nikoli ni bila preveč navdušena nad psi, ta je bil pa še tako velik, strašen in je kazal svoje ostre bele zobe, da bi najraje pobrala pete in izginila stran od tukaj. A tega sedaj ni mogla narediti. Obrnila se je proti Isi in v trenutku, ko je hotela reči, če vstopita, je pes planil na njeno sodelavko in jo podrl, da je padla v blatno brozgo. Tyyne je kar okamnela in še kar je bila tako prestrašena, da ni vedela kaj naj stori. Nato je s tresočo roko počasi odprla zadrgo pri torbici in s švicarskim nožem odrezala košček suhega mesa, ki ga je imela zavitega v prtičku in ga vrgla kakšen meter stran od psa. Ta se je takoj obrnil in povohal košček. Že je mislila, da bo prijel za vabo, a se je ta premislil in se obrnil nazaj proti Isi. Prekleto, suho meso mu očitno ne diši tako kot Isa. Če bi se prej spomnila bi kupila tiste velike brikete v obliki kosti, to bi jim mogoče bolj dišalo, je razmišljala, ko je zaslišala nek precej nizek in hripav moški glas. Ta je poklical psa, ki mu je bilo očitno ime Flob ali nekaj podobnega. Pes se je odzval na gospodarjev klic in hitro stekel stran. Tyyne si je oddahnila, Isi podala roko in jo potegnila iz blata. ''Hitro je odprla vrata in smuknili sta v notranjost ograde, nato je vrata nazaj dobro zaprla. ''Je s tabo vse v redu?'' jo je vprašala. ''Tale pes res ni bil kar tako. Pa še njegovo ime mi ni všeč. Čudno je. Flob, je to sploh kakšno ime za psa?'' je zaničujoče dejala, nato pa ostrmela. Bila je čisto osupla, ko je dojela, da sta spet vstopili v gozd. ''Sem mislila, da bo znotraj vrat rastlina, ne pa gozd. Torej tvoja trditev da samo prideva, vzameva in greva ni čisto pravilna. V ogradi je gozd, kar pomeni, kar pomeni, da je lahko rastlina kjerkoli. Iščeva jo lahko cel teden, pa je mogoče še ne bova našli. Odvisno od velikosti te ograde...'' je rekla. ''Ima ta dlančnik kaj, ki pokaže kje se nahaja rastlina?'' je še vprašala, saj sama ni kaj prida vedela o napravi. Nekaj sekund je ostala tiho, nato pa je spet zaslišala pasji lajež, ki je počasi postajal glasnejši, kar je najverjetneje pomenilo, da se bližajo in po možnosti z njimi še ljudje – varnostniki oziroma izvidniki. Povedala je: ''Mislim, da je najbolje, če čim hitreje stečeva v gozd, kar naravnost med drevesi in da se izogibava glavnih in stranskih poti, saj nama bodo po teh zagotovo sledili, če nama že bodo sledili...'' Že je hotela začeti teči, a se je ustavila in še rekla: ''Saj res, če slučajno ne boš mogla več, povej. Tako ali tako pa gotovo ne bova samo tekle. Mogoče samo toliko časa, da zabriševa za sabo sledi in, da bodo mislili, da naju ni več...''
In že se je pognala v tek. Tekla je dokaj hitro, a ne prehitro, da ne bi porabila vse moči, pa tudi zato, ker je morala vmes preskakovati drevesne korenine, da se ne bi spotaknila. Obrnila se je nazaj. Isa ji je bila tik za petami in očitno je bila v dobri formi. Po približno petsto pretečenih metrih, je upočasnila, a še vedno tekla. Pogledala je na dlančnik. ''Če bova nadaljevali s tem tempom, naju še kar nekaj časa ne bodo dohiteli. Glede hitrosti sva sicer v prednosti, a najino poznavanje tega gozda je v primerjavi z njimi gotovo nekje na nuli,'' je rekla bolj sebi kot Isi.''Mislim, da bova sedaj kmalu na sredini ograde oziroma te hoste. Lahko samo upava, da je rastlina tam nekje...'' je še dodala in prečkala neko pot, ki je bila shojena med drevesi. Ozrla se je v obe smeri in daleč naprej ni bilo ne duha, ne sluha o ljudeh. No, dokler ni zaslišala laježa. Pospešila je in pogledala proti Isi, ki ji je sledila.
Ker se je med potjo preveč ozirala naokrog in gledala v dlančnik in ne naravnost se je skoraj zaletela v stekleno vitrino. V njej je bila postavljena rastlina. Ta je imela lepe in bogate pa še velike oranžne cvetove, ki so se bahali med – na prvi pogleda svilnato gladkimi, srčastimi listi, ki so bili lepe temno zelene barve, s pridihom modre, če pa je nanje pravilno padla svetloba ali pa si pogledal pod pravim kotom, so se zasvetili srebrno. Nekaj časa je strmela v pravo čudo, nato pa je pogled odvrnila stran in pogledala kje so vratca. Nahajala so se na drugi strani in niso bila zaklenjena s ključavnico, temveč z nekim sistemom, ki si ga lahko odklenil, če si poznal kodo. Tyyne je pritisnila na gumb, da se je prižgal zaslon in nato poskusila srečo pri ugotavljanju šestmestne kode. Te seveda ni ugotovila, a tako ali tako jo ni veliko stalo, če je poskusila. Koda se je zablokirala, ekran je ugasnil. ''Pa zdaj?'' je vprašala svojo sodelavko in pobrskala po svojih možganih, da bi našla rešitev.
Ko je spet zaslišala pasje renčanje, se je spomnila na svoje najdražje. Gotovo ne bodo preveč veseli, ko bodo, če bodo izvedeli, da me je nekje sredi gozda čisto bogu za hrbtom raztrgal pes, je razmišljala in takoj naslednji trenutek se je domislila kako jima lahko mogoče uspe. Spomnila se je na očeta namreč. On je imel kot hobi ali nekakšno dodatno delo to, da se je ukvarjal z električarstvom. Tyyne je že kot majhen otrok pomagala pri tem opravilu, ker se ji je to zdelo zanimivo. ''Upam, da sem se kaj pri tem naučila in predvsem, da še kaj znam,'' je rekla, ko je Isi razložila svojo zamisel. Pogledala je, kam vodijo kabli, ki so bili povezani z napravo. Ti so vodili pod zemljo. ''Poskusiva malce odkopati,'' je prosila Iso za pomoč in začela broditi po blatu. K sreči so bili kabli samo nekaj centimetrov pod zemljo. Tyyne je iz torbice pograbila kombinirane klešče in nož. Z njim je prerezala izolirni ovoj, ki je držal skupaj vse žice. Znotraj se je nahajalo veliko žičk, ki so bile različno obarvane. Ko je izločila tiste, za katere je bila približno prepričana, da niso prave za to, da jih prereže, so ji ostale še modre in rdeče. Tudi ko je vse premislila in preštudirala se ni spomnila, katera je prava. Ozrla se je okrog sebe. Ise ni bilo več zraven nje in glasovi psov in ljudi so se nevzdržno približevali. Tresti se ji je začela roka in postajala je vse bolj živčna, saj je vedela, da ji zmanjkuje časa. ''Modra. Rdeča. Rdeča. Modra...'' je prestavljala klešče iz ene žice na drugo. Ni spremljala več dogajanja okrog sebe. Njene roke so se vse bolj tresle in obrisala si je potno čelo. Še enkrat je premislila in rekla: ''Modra. Rdeča. Rdeča. Ne, modra...'' Nato je zaprla oči in stisnila klešče...