Pristanišče - Čezoceanka San Suerte [Misija - neuspešna]

Zjutraj, ob sončnem vzhodu, je v pristanišče priplula ladja. Velika čezoceanka je v vsem svojem blišču spustila sidro in obstala v luki.
Ob deseti uri zjutraj se je pred njo začela zgrinjati množica radovednežev in limuzin. V limuzinah so se pripeljali bogataši iz vsega mesta, da bi odšli na križarjenje.

( Pod krinko miljonarjev se boste vkrcali na ladjo in skivaj varovali diamant. V kovčke skrijte nekaj pripomočkov, za katere mislite, da jih boste potrebovali. Bodite čimbolj izvirni, ne pretiravajte in bodite realni. )

O-Ren je pomirjujoče sedela v dolgi črni limuzini z zatemnjenimi okni in si popravljala make-up na majhnem ogledalcu. "Smo že tu?" Je vprašala šoferja in pospravila ogledalce. Pozorno je pogledala, če ima vse potrebno v kovčku Rokavice so... naprava za laserje tudi.. moj meč... pištola... naprava da dešifriranje, naprava za prisluškovanje.. Je prebirala v mislih.. "Nekaj še manjka" je nato tiho zamrmrala in iz stranskega žepa potegnila sliko svojih staršev, brez katere ni nikoli odšla na pot ali opravljala naloge. "Vse je tu!" Je zadovoljno dejala in šofer je izstopil, da bi ji odprl vrata.
Elegantno je izstopila iz limuzine in si nadela očala. Veter ji je rahlo pihal in dvigoval bel plašč, a pri tem ni premaknil niti enega izmed las, ki so bili skrbno počesani v figo. Na roki se ji je svetil velik zlat prstan in na čevljih diamanti. Zamišljeno se je ozrla okrog in v roke prijela bel kovček. Le kje so? je pokazala šoferju z roko, naj odpelje.
Postavila se je blizu vhoda na ladjo, čakajoč ostale agente in pri tem skušala biti čim bolj neopazna ali sumljiva.

Thomas Trace je v newyorško pristanišče prispel ravno v času, ko je v bližini iz limuzine izstopil tudi nek drug bogataš. Na srečo je opazil, da se je primerno oblekel, tako da bo kar se da neopazen- dodal si je tudi nekaj diamantov, predvsem opazen je bil prstan, okrašen s smaragdom in tremi manjšimi diamanti. Seveda je imel tudi primerno ceno, saj je zanj izbarantal 9.300 ameriških dolarjev. Seboj je imel seveda tudi poln mošniček, kajti morda bodo morali koga podkupiti.
Tedaj je k njemu pristopil bogataš, ki ga je opazil že prej. "Izjemno elegantni ste, gospodič." "Me veseli, tudi vi ste sijajni ...kako se piše? Vedel je, da ima graščino blizu Londona z enakim imenom... Pogledal je na njegovo sprehajalno palico. S srebrnimi črkami je nekaj pisalo... Do- ... še malo... -ke, ne, DOYLE! "...gospod Doyle." Začudeno ga je pogledal. "Gospod Kann sem." Kaj?!? "Moj stric je bil Doyle. Še vedno imam njegovo sprehajalno palico." Ponosno se je na njej prestopil. Preminil je že pred leti." "Se zares iskreno opravičujem, gospod Kann." "Ah, nič zato. Vsak se lahko zmoti. Sicer pa nikoli ne veš, kdaj si dovolj varen..." KAJ?!? Kaj, če me skrivaj pozna, in je bil to namig, da nas bo budno opazoval?? "... in predvidljiv, da si lahko brez skrbi pred smrtjo. Sicer pa se je zadnja leta kar dobro držal." "Moje sožalje. Kar" ... malo je pobrskal po možganih... "Collegus me kličite." "Če žetako hočete... veseli me, da sva se spoznala." Naredil je krajši premor, potem pa dodal "Pridružite se mi pri kartah. Spoznali boste še nekaj mojih znancev. Sicer pa veste, kje me dobite." Ali se lahko zanesem nanj? Skrivaj je preveril, če ima s sabo pištolo, ki jo je dobil v agencijski orožarnici, kajti velikost osebne za ta podvig ni bila primerna. Zataknil si jo je tik pod rokav. Ob lahnem gibu si je na uho nataknil tudi napravo, ki mu je omogočala pogovor med agenti, in prisluškovalno napravo. V kovčku je imel še kar nekaj takih pripomočkov, predvsem pomembna je bila tudi naprava za opazovanje skozi premosljive mini kamere- imel jih je šest.

Michael in Isa sta se v pristanišče pripeljala v dolgi, črni limozini z neprebojnimi in zatemnjenimi stekli. Voznik limozine je bil nek nižji agent iz agencije. Ko so se ustavili je “voznik” izstopil in odprl vrata Michaelu in Isi. Michael, ki je bil čisto v črnem je izstopil ter se obrnil nazaj k Isi ter ji ponudil roko. Isa je bila v oblačilu z izrezanem dekolteju in je zgledala še bolj seksi kot ponavadi. Michael si je sam pri sebi rekel, ta posel je super, ko je pogledal Iso. Michael si je zapel jopič, potem pa ponudil Isi roko, naj ga prime pod roko, da bi lahko uspešno igrala svojo krinko. Počasi sta stopala proti veliki ladji in Michael je tlesknil z prsti, ter “voznik” jima je prinesel vseh 5 kovčkov. Michael je imel v enem od kovčkov, kjer je bila oprema strpanih tudi nekaj oblačil. Ko sta bila že čisto blizu ladje je Michael vzel iz žepa škatlico, kjer so bili ponavadi prstani ali uhani. Odprl jo je in iz nje vzel majhno črno napravo-mikroskopsko brezžično vezo. Kot, da se je popraskal po ušesu je Michael neopazno vstavil napravo v uho ter podal škatlico Isi in ji rekel “Izvoli” ter počasi pogledal okoli sebe. Stopil je čisto blizu ladje in se zakril med stopnice, ki so vodile na ladjo ter rekel “God kliče ekipo, prosim odgovorite!” –God je bil njegov vzdevek, ki ga je uporabljal. Pogledal je proti Isi potem pa počakal na odgovor.

Thomas Trace se je ozrl okoli sebe, saj ga je zanimalo, če je kdo iz EOSIE že prišel. Nalogo varovanja diamanta so namreč sprejeli poleg njega še Michael, O-Ren in Isa, vendar pa se niso utegnili dogovoriti za začetni načrt. In res- v bližini vhoda v ladjo San Suerte je stala Isa. Takoj za njo ji je sledil Michael in se kar se da nerodno skril pod stopnicami. Zaslišal je njegov glas: "God kliče ekipo, prosim odgovorite!" "Ja no, ni ti treba ravno kričati... no, jaz in Isa sva že tu. Čakamo na O-Rena. A mogoče vesta, kje se je zamudil tokrat? Sicer pa bi bilo pametno, da se dogovorimo za načrt. Morda vam tokrat ne bom mogel biti preveč v pomoč, ker imam neko povabilo. Obveščal vas bom, če bom opazil kaj nepričakovanega, drugače pa nič. Kaj pa vidva?"

Počakala je, da ji je šofer odprl vrata avtomobila, potem pa je počasi izstopila. Svojo roko je prepletla z Michaelovo in se mu pri tem zapeljivo nasmehnila. Njuna krinka je morala delovati brezhibno. Nihče ni smel posumiti vanjo. Sprejela je njegovo darilce, čeprav je še kako za kaj ga bo potrebovala, je vseeno zaigrala: "Oh, dragec, čudoviti so." Slušalko si je zataknila v uho, nato pa je dodala še uhane.
Ob pogledu na mulca, starega devetnajst let, ki je sestri ukradel njeno novoletno darilo je zmajala z glavo. "Sovražim tega mulca." je zamrmrala Michaelu, pri tem pa je pomignila proti Thomasu. Še vedno se ga je držala kot klopa in se mu pri tem rahlo nasmihala.
"Hej .. kaj ti ni jasno?" je zabrusila Thomasu. "Jaz sem z njim, tako da dvomim, da bi me lahko spregledal." je jezno prhnila. Sovražila je ljudi, ki so se delali pametne, pa v resnici niti najmanjšega pojma niso imeli kaj se dogaja.
"In sploh. O-ren je dekle. In stoji tamle." je naveličano zamrmrala. Tega tipa res ni prenašala. "In če se ti zdi, da slabo vidiš si raje kupi očala in ostani doma."
"Hej." Je dregnila Michaela. "Mislim da sem ti nekaj pozabila dati." se je široko nasmehnila. V žep mu je porinila njegovo identiteto, ki jo bo uporabljal na tej nalogi. Sama je svojo že natančno preučila. April Stone, se je glasilo njeno novo ime. In začuda ji je bil všeč.
"Samo toliko, da smo si na jasnem. Tu nisem Isa .. April je tokrat moja nova identiteta."

Michael je vzel identiteto iz Isinih rok potem pa odgovoril Thomasu "Kdo je kričal, pametnjakovič?" ter ga jezno pogledal in takoj je vedel, da bodo z njim še težave. Potem pa ponovil na radio ter pogledal Thomasa, ki se je pogovarjal z nekim starcem, ki pa že na prvi pogled ni zgledal nikakor vpleten v to misijo in kar je še več, Michael je vedel vse o tem starcu. To je bil lastnik verige restavracij in v širšem krogu ljudi znan kot zelo pošten mož. Na slušalko je rekel "Thomas zakaj pa mučiš tega starca?" ter se nasmehnil potem pa dodal "On nima sigurno nič z tem" ter se zasmejal Thomasu, ki je izpal neprofesionalno, ko ni preveril potnikov na ladji pred misijo. Michael je pred misijo preveril vse potnike a tega ni hotel zaupati nikomur. Obrnil se je proti Isi in ji rekel ter medtem utišal slušalko "Z tem Thomasom, bodo še težave" ter mračno pogledal potem pa rekel "Če je vedno taka nadloga, ga bom vrgel čez krov pa naj plava domov" se je delno pošalil in delno v jezi rekel Michael. Pogledal je kuverto z identiteto in v njej je pisalo "John Francis Vega ali kot je poznan pod vzdevkom Don Vega, Italijanski poslovnež in vodja podzemne mafijske organizacije. Potem pa se je približal Isinem ušesu kot, da jo bo poljubil in ji zašepetal na uho "Tistile v modri poslovni obleki in z cilindrom na glavi je eden od vodij Ruske združbe organiziranega kriminala, Nikita Mitriljevič Zanenski" potem pa že spet zravnal in medtem še zašepetal "Zasmej se kot, da sem povedal nekaj smešnega" ter se ji nasmehnil potem pa ostro pogledal proti Thomasu. Potem pa vprašal Iso "No April, a bova vstopila" ter z elegantno kretnjo roke pokazal proti ladji in ji še rekel "Ter po novem sem John Francis Vega oziroma Don Vega. Za tebe lahko verjetno Johnny ali samo John" ter se ji nasmehnil.

"Ali bi se torej lotili naloge?" Je Thomas Trace prekinil nepomembno govoričenje. "Časa ni na pretek. Pa tudi kamere moram namestiti." Pogledal je na uro. "Odlično. Imamo še dve minuti do vkrcanja. In to pomeni, da smo korak nazaj za diamantom. Kje pravzaprav natančno je?" Skoraj bi pozabil nekaj pomembnega... "Pa še to: moja identiteta je Collegus, ni važno, kaj piše na tistem listku." Michael in Isa sta se ravnokar napotila proti ladji. To mu ni bilo všeč. Niti malo nista mislila na to, kako neopazno izvesti načrt. Kaj šele, da bi sodelovali.

Michael je samo pomignil Isi "Z gospodom Collegusom bo misijo težko izpeljati" ter se nasmehnil. Michael je rekel "No sedaj moramo neopazno pridet do diamanta, da namestima oddajnik, da bomo stalno vedeli kje je" ter se nasmehnil, potem pa še rekel "In pa nevidne laserje, video nadzor ter v eni od sob napraviti "kontrolno" središče kjer bomo vse nadzorovali in imeli opremo. Jaz imam kar dosti orožja seboj" ter se nasmehnil potem pa stopil do ladijske recepcije, ki je bila kmalu za vhodom na ladjo. To je bil ogromen prostor in v sredini okrogla miza, kjer so bili trije moški in ženska vsi zagledani v računalnike. Michael je rekel "Moje ime je John Vega" ter elegantno ponudil roko enemu od moških ter z drugo še vedno držal Iso oziroma April. Potem pa nadaljeval "Me prosim peljete do najine sobe?" ter se nasmehnil in še dodal "Apartma 25" ter rekel April "Kraljevski apartma" ter se nasmehnil potem pa sledil strežaju in dva sta za njim vozila prtljago.

"Torej. Zdi se mi, da bi bilo sumljivo, če bi mi štirje, pisana druščina, ki naj se niti poznala ne bi stali tu in se pogovarjali. Mislim da bi bilo bolj varno če nadaljujemo po mikrofonih?" Vprašujoče se je ozrla od enega do drugega. Čeprav Thomasa ni prenašal se je zavedala, da bodo tu mogli združiti moči, drugače bodo opleli. In Era jo bo imela za nesposobno. Mogoče se jo bo celo sramovala. Tega pa si niti v najhujši nočni mori ni mogla predstavljati.
"Glede diamanta .. pojma nimam. Bilo bi najbolje, če se čimprej vkrcamo in raziščemo ladjo. Moj predlog." je zamrmrala dovolj naglas da so jo lahko vsi trije sogovorniki slišali.
Ob Michaelovem šepetanju se je zasmejala in mu ob tem prikimala. "Torej .. se slišimo?" Brez da bi dočakala dogovor je sledila Michaelu proti notranjosti ladje. Ni se vmešavala med pogovore z receptorji. Nasmešek ji je še vedno počival na obrazu, ko se je radovedno ozirala okoli sebe. Križarka je bila res prvorazredna. Res škoda da so tu le po službeni poti in da ne bo pravega uživanja, kot si ga je vedno želela.
"Odlično." je znova prikimala, ko je počasi stopala proti dvigalu, ki jih bo popeljalo do njunega apartmaja.

Michael in Isa sta sledila nosaču kovčkov do njunega apartmaja. Bil je prvorazreden in zelo velik apartma. Michael je dal nosaču, ki je prinesel njune kovčke 20$ in ga potrepljal po rami, ter zaprl vrata za njim, ko je odhajal. Michael je spustil rolete na vse oknih ter prižgal luč, potem pa najprej položil na posteljo enega od kovčkov, ter zraven še drugega. Odprl je oba kovčka in v enem je bil celoten varnostno nadzorni sistem, v drugem kovčku pa njegov prenosnik ter ostala hackerska oprema. Iz prvega kovčka je vzel pet mikrokamer, ki so bile čisto majhne in primerne za nevidno delovanje kjerkoli ter jih položil na posteljo, potem je iz kovčka vzel še par senzorjev za nevidno lasersko mrežo in jih postavil h kameram, nato je iz kovčka vzel še toplotne senzorje ter jih položil na posteljo zraven vsega. Iz drugega kovčka je vzel prenosni računalnik ter nanj priključil varnostno postajo z katero je kontroliral ves nadzorni sistem. Prižgal je računalnik ter se vsedel zanj, nato pa rekel Isi "Lahko namestiš te kamere, lasersko mrežo in senzorje po ladji?" ter za trenutek nahitro pogledal proti vsem stvarem, ki jih je prej zložil iz kovčka potem pa nazaj v računalnik. Dodal je še "Jaz bom probal vdreti v ladijski nadzorni sistem, da bom imel nadzor tudi nad njihovim sistemom, če bomo slučajno rabili odpreti kakšna vrata ali pa kaj drugega" ter priključil svoj mrežni kabel na ladijsko računalniško mrežo. Vtičnica za to je bila v sobi, da so gostje imeli povezavo do interneta, a Michael je hotel to izkoristiti in se povezati na ladijski sistem. V ozadju je odprl še kontrolni sistem in pregledoval vse kamere, čeprav niso bile nastavljene.

Mislim, da bi blo najbolje, da se ta naloga prekini. Predvsem zaradi nerednega pisanja. Če ima še kdo željo, bo dobil novo nalogo, ker bomo s to žal končali.