Zakotne ulice

Živčno je sedela v svojem BMWju in v roki držala mobilni telefon. Druga roka, levica, pa se je oklepala lističa. Oziroma vizitke. Tako zelo si ga je želela poklicati, a se je vedno znova premislila. Minila sta komaj dva dni od tiste noči.
Govoriti morava. Nujno. Ampak... je mislila in zopet vtipkala številko. Končno je pritisnila tipko za klicanje in z oddajnikom na računalniku presedlala na varno linijo. Ni si mogla privoščiti napak s tem, da bi ji nekdo prisluškoval.
Gotovo je v New Yorku. Rekel je da ima opravke tu. Potem se šele vrne v London. ji je odzvanjalo v mislih, ko je prislonila telefon k ušesu. Piskajoč zvok, ki je naznanjal, da je linija povezana je zvenel v prazno. James se ni javil. A Era je vstrajala. Poklicala je ponovno in oglasila se je telefonska tajnica.
''...po pisku pustite sporočilo.'' in zaslišal se je pisk.
''Em...James? Jaz sem. Rada bi...Rada bi govorila s tabo. Če si slučajno v New Yorku, prosim pridi v zapuščene ulice, v bližini Broadwaya. Ob dveh ponoči, ker bi rada s tabo govorila na samem.'' je rekla in nato poklopila.
Pogledala je na uro in zavzdihnila. Kazalec je kazal deset minut čez eno uro zjutraj. Ni bila zaspana, zato se je oblekla in se odpeljala po Newyorških ulicah. Zopet je bila na poti, tako da je spala v Hiltonovem hotelu, tako kot ponavadi. Segla je na zadnji sedež in iz kovčka potegnila dolgo lasuljo, z rdečimi lasmi. Svoje lase je spela v figo in s namestila lasuljo. Popravila si je lase na obrazu in tiste ki so padale po hrbtu. Iz predala pred sovoznikovem sedežem je vzela nož in odšla iz avtomobila. Nož je zataknila za pas.
Za vsak slučaj. Newyorške tolpe bi se lahko spravile name, ker sem sama. Pa saj imam prijatelja s seboj. si je mislila in z desnico potipala pod plaščem, če je Desert Eagle še v njenem notranjem žepu. Odpravila se je po mokri uličici, polni starega časopisnega papirja in luž. Tu je bilo najvarneje. Če bi se dobila v baru, bi ju z lahkoto opazili. Stopala je po starem asfaltu in zvok njenih škornjev odmeval po uličici. Prišla je do slepe ulice in se pomaknila v kot. Naslonila se je na vlažno steno in tiho čakala.

James je s črnim terencem prispel v zakotne ulice pet minut čez dve. Parkiral je nekje v notranjosti ulic in izstopil iz avta. Nebo je bilo posjano s tisoč zvezdami in skoraj polna luna je sijala z neba. Bilo je zelo svetlo, čeprav v ulici ni gorela nobena svetilka. James je potipal pod raztrganimi žepi in zatipal njegovo pištolo. Ere ni bilo nikjer. "Je bila to morda past? Je nekdo posnel njen glas in mu ga poslal? Vzel je pištolo in za vsakim vogalom pričakoval Everssona ali kakšnega drugega agenta. Previdno se je sprehodil po ulicah vendar ni odkril nokjer nobenega. James je stopil še čez neko ulico in v daljavi zagledal BMW. Stopil je do njega, vendar v bližini ni opazil nobenega. V nekem vogalu je nekaj zaropotalo in James se je vrgel za nek zaboj, vendar je iza vogala prišla le neka mačka. James je stopil proti nje in naprej mimo. Naprej v neki zakotni slepi ulici je stala ženska postava z rdečimi lasmi. Stopil je naprej bližje, s pištolo za hrbtom. Prišel je že zelo blizu in nezaupljivo vprašal "Era?"

(Je zelo kratk post vendar ne vem kej bi tu še več napisal)

Ura je minevala, a njega ni bilo od nikoder. Zopet je pogledala na uro. Kazalci so kazali minuto do dveh.
Ne bo ga. Zakaj sem sploh klicala? Mogoče pa je Gaspard ugotovil... je razmišljala. Zdrznila se je, ko je nekje v zvoniku v daljavi odbila polna ura. Noč je bila še vedno temna in tiha. A tudi hladna. Iz ust so se ob vsakem izdihu toplega zraka podkadili oblački. Roke je vtaknila v žep plašča, da bi si jih pogrela. Sklonila je glavo in slap rdečih las ji je oblil obe strani obraza.
Nenadoma je zaslišala tresk in jezno mjavkanje potepuške mačke. Segla je pod plašč in prijela za ročaj pištole. Na rahlo osvetljeni poti je zagledala temno senco postave. Era je še bolj stopila v kot in sklonila glavo. A vseeno je lahko opazovala človeka, ki se ji je približeval. Iz teme je zaslišala šepet svojega imena.
''James?'' je odgovorila in dvignila pogled. Res je bil on. Spustila je ročaj pištole in nato z isto roko z las potegnila lasuljo.
''Jaz sem, James.'' je še enkrat zašepetala in stopila iz sence. Razpletla si je tesno figo na temenu, ki je povezovala njene dolge črne lase. Ti so se v kovinskem sijaju razlili po njenem hrbtu in ramenih.
Stopila je bližje k njemu in se mu zazrla v oči. Bil je nekoliko večji od nje, pa čeprav je kljub svoji višini nosila pete.
''Govoriti morava o vsem tem. O zaupanju, agencijah, naju in o Gaspardu pravtako.'' je zopet rekla nekoliko potihem. Kot da bi se bala, da bo z normalno jakostjo zvoka zbudila celo mesto.

Postava ga je ogovorila in si snela rdečo lasuljo. James je prepoznal Ero. Bila je skoraj popolnoma ista, kot je bila v Las Vegasu. ''Govoriti morava o vsem tem. O zaupanju, agencijah, naju in o Gaspardu pravtako.'' je začela Era. "Hmmm z Gespardom ne bo poblema, saj je ves čas v svoji pisarni poleg tega naju pa v Las Vegasu ni videl nihče. Ni razloga za skrb." je rekel, ter stopil do nje in jo poljubil. "Kaj ti misliš o njem? Pa saj niti ne vem zakaj sta skregana! Kaj se je takrat zgodilo?" Jo je vprašal James. "Včasih bi najraje pustil vse skupaj in pobegnil nekam v tujino kjer bi bil lepo na varnem" je povedal, vendar v srcu vedel, da dolgo časa nebi zdržal brez nevarnosti, tveganja in biti v bližini nevarnosti. "Kar pa se tiče agencij... tudi ni problemov. Nihče naju ni videl razen Aurance takrat v Palermu, vendar ji bom natvezil, da sem bil na obisku pri prijatelju in sem tebe srečal le ponesreči in da takrat nisem vedel kdo si. Glede zaupanja pa ni vredno izgubljati besed. Rajši bi skočil pred pištolo, samo da bi te zavaroval, pa če bi streljal sam satan. Nebom te izdal in upam, da me tudi ti neboš oziroma ti popolnoma zaupam" ji je zatrdil James in jo poljubil. Upam, da nisi več tako prestrašena...

''Ne bodi vendar tako prepričan o tem, da sva ostala neopažena. Poznam administratorske posle. Tudi sama pošiljam vohune, da se preoblečejo v popolnoma navadnega delavca, čistilko ali kurbo. In bogsigavedi kateri strežnik je bil plačan z njegove strani, da poizveduje o tebi.'' je odgovorila na njegovo vprašanje in ga objela.
''Veš, nerada govorim o tem. Takrat sem bila še premlada in neizkušena za ta posel. Bilo je pred približno štirimi, petimi leto, ko sem prišla v New York. To je bilo po končanem študiju zgodovine in mitologije. Vmes sem nekaj let še delala v restavratorstvu, a kasneje sva se s sestro preselili sem. Tu sem spoznala Gasparda. Že takoj na začetku sva bila tesna prijatelja. In nato mi je predstavil Barbaro Aberley, ki je bila lastnica prvotne agencije MIA3. Oba sva začela delati pri njej, kot agenta.A mene je po nekaj mesecih povišala v eno izmed elitnih agentk. Namesto Gaspadra pa je stolček zasedel nekdo drug. Kljub dosmrtni pogodbi o zaupnosti je dal odpoved in si zapičil v glavo, da smo ga izdale. In takrat sem streljala nanj. Ranila sem ga v roko. Če si mogoče opazil se mu roka na čase zelo trese. To je zaradi moje krogle, ki mu je ranila živec. Nanj sem streljala samo zaradi Barbarinega ukaza. Tako mi je ukazala in to sem storila.'' je povedala skoraj v eni sapi. Še vedno je svoje lice naslanjala na njegovo ramo. Nekoliko je počakala in nato še rekla.
''Nekaj mesecev po tem, ko sem si nabrala dovolj izkušenj, denarja, sem ubila Barbaro. Tako sem prevzela agencijo MIA3 in jo prodala. Z denarji, katere sm dobila zanjo, sem ustanovila svojo današnjo agencijo.''
Odmaknila se je korak nazaj in se zopet naslonila na steno. ''Tudi če bi bila taka hladnokrvna in nečloveška, kot sem bila pred nekaj meseci, te nebi mogla izdati. S tem bi izdala tudi sebe in bi nastradala s strani svojih agentov. Sicer pa si si, iz meni popolnoma neznanega razloga, v teh nekaj dnevih od mene priboril zaupanje. Ne vem iz kje je prišlo. Ljudi, katerim zaupam bi lahko preštela na prste ene roke.'' še vedno je govorila tiho, da bi ostala čimbolj skrita.

James jo je poslušl. Prvič je slišal celotno zgodbo v popolni resnici. Veliko od tega, mu je bilo do sedaj neznanega in sedaj je dokončno vedel, da jo je Gaspard vsa ta leta po krivici obtožoval. Vedel je, da je ubila Barbaro, vendar ne zakaj. Vedel je dovolj in njegovo zaupanje se je še povečalo. Bilo je mraz in ura se je počasi bližala tretji. Njene besede o Gaspardu, so ga postavile nazaj na trdna tla in oziral se je za morebitnimi sovražniki. Preden je spoznal Ero je imel že kopico sovražnikov vendar sedaj... sedaj jih je dobil še veliko več. Pridobil je sovražnost "šefa" in skupaj z njim verjetno tudi sovražnost celotne njegove agencije. Ker je šef agencije, lahko samo izda ukaz in lovili ga bodo vsi njegovi prijatelji agenti misleč da jih je izdal. "Pa saj je vseeno, saj me tako ali tako nebodo našli" si je mislil James. Bilo je mrzlo in James se je čeprav nerad hotel vrniti nazaj v labaratorije. Počutil se je krivega, ker je sprožil alarm in nato odšel. "Era, oditi moram. Imam še neke pomembne nedokončane opravke, ki jih moram dokončati. Ko dokončam delo tukaj, se bom vrnil nazaj v agencijo v London, kjer bom verjetno govoril z Gaspardom" ji je povedal, ter jo poljubil. Odšla sta do BMW-ja in Era je vstopila vanj. "Pazi se, in ne zaupaj nikomur" ji je rekel in jo pozdravil. Odpeljala se je. James je hitro stekel nazaj do "svojega" črnega terenca in se hitro odpeljal nazaj v labaratorji.

''Ne lezi v kačje gnezdo.'' mu je resno rekla in se zazrla v njegove oči. ''Če greš nazaj v London, mogoče iz tega mesta ne prideš več živ. Res da ne poznam sestave zgradbe Gaspardove agencije, ampak vem da je močno zavarovana.'' je še dodala in ustnice so ji zatrepetale od mraza. Zazrla se je v nebo in luna je še vedno osvetljevala mesto. Vendar so jo že začeli prekrivati temni oblaki. Nato je pobrala lasuljo, in si zopet spela lase. Tako kot prej je svoje črne lase skrila z rdečo lasuljo.
Sledila mu je ven iz ulice, vse do njunih parkiranih avtomobilov. Era je stopila do svojega srebrnega BMW-ja in se naslonila na vrata.
''Ne govori meni, naj bom previdna. Raje se sam pazi.'' je rekla in ga potegnila k sebi. Poljubila ga je v slovo in nato odprla vrata. Sedla je v avto in ključe vtaknila v ključavnico. Nato se je zopet obrnila k njemu.
''Nikomur ne zaupam, James. Nikomur, razen izjemam.'' je zašepetala in ga še enkrat poljubila. Vžgala je motor avtomobila in že žez nekaj sekund izginila za prvim vogalom.

Njeni koraki so odmevali po prazni ulici. Umazana ulična svetilka je na ta zakotni del mesta metala slabo svetlobo. Veter se je igral z njenimi lasmi. Po njeni glavi pa so švigali spomini.. Deklica, komaj starejša od desetih let, s svetlorjavimi, umazanimi lasmi, ki se potika po teh usranih ulicah in išče nekakšno zavetje, nekam hoče pobegniti, ker tako ne gre več.. dokler se enostvno ne vživi. In postane del ulice, del te teme, ki jo oblega še danes. Ostali so imeli lepo otroštvo. V agenciji sicer ni poznala življenjskih zgodb ostalih, toda vedela je, da jim zagotovo ni šlo tako slabo, kot je šlo njej; takrat.. V eni izmed stranskih ulic je zaslišala glas. Glas, ki je na daleč dal vedeti, da se tam opravljajo nečisti posli. Najbrž preprodaja drog, ali kaj podobnega - izogniti se je hotela tem bedarijam. Zaradi njenih korakov so jo zaslišali, v temi je lahko videla, kako je preprodajalec obrnil glavo. Zazdelo se ji je, da ga je prepoznala, zato je pospešila korak; sicer pa, le katerega bedaka na Newyorških ulicah Nikki ne bi prepoznala?! Zazdelo se ji je, da je zaslišala znani glas, ki jo je poklical po imenu. Si je le domišljala, ali pa je zares zaslišala svoj prastari vzdevek, ki je prerezal nočno tišino kot meč? Ali je ta oseba res zaklicala "Al, pridi sem!"? Ali pa je bil vse skupaj le plod njene domišljije?
Svojega koraka ni upočasnila, marveč še bolj pospešila - zda j je že skorajda tekla. Tekla, dokler se ni znašla na drugem koncu ulic, ki pa so bile pravzaprav identične prejšnjim. Temna svetloba, umazanija. New York. Tukaj se je ustavila, se z dlanmi naslonila na kolena in skušala ujeti sapo. Kristus, s čim si je zaslužila, da ji je preteklost vedno in povsod za petami? Ko je prišla k sebi, se je s celotnim telesom - s hrbtom - naslonila na zid stavbe, ki ji je bila najbliže, in se zazrla v nebo, med tem ko je v žepu jakne iskala svoje cigarete in vžigalnik. Končno je z rahlo tresočimi prsti vtaknila cigareto v usta in jo prižgala - ter zaprla oči. Samo počivati si je želela, dovolj je imela vsega tega sranja: svoje preteklosti, Eosie, sedanjosti, spominov, prihodnosti. Vse se je preveč mešalo in preblizu ji je bilo. Nikoli ne bi niti sanjala o taki prihodnosti, zdaj pa jo je dobila, z obrestmi vred.
Tisti trenutek pa je znova nekaj prerezalo tišino - tokrat koraki. Resnično tihi koraki, a kljub temu jih je, v mirnem stanju, ki ga je doživljala, lahko z lahkoto zaslišala. Radovedno je zamežikala v temo, kjer se je v soju svetlike izklesala podoba moškega. Sprva ga ni prepoznala. Obrnila se je, da je bila zdaj na zid naslonjena z bokom, in precej zasmehovalno dejala: "Živjo, lepotec." Niti na pamet ji ni prišlo, da b i lahko srečala koga iz svoje preteklosti, še manj pa, da bi se pred njo lahko pojavil kdo iz Sisa.

[Remus, luv? + midva se poznava, yes?]

Remus je, s tihimi koraki hodil po bližnjici do restavracije, nedaleč od tod. To mesto je sovražil iz dna srca, kajti poznal ga je do obisti in tukaj so mu teroristi ubili partnerko na nalogi, nekaj let nazaj. Toda takrat je bil še mulec, razigran poba s predobrim mnenjem o svetu. Toda vse skupaj se je hitro spremenilo po tisti nalogi.
Takrat si je prisegel, da bo brez pomišljanja ubil vsakega, ki je ubil koga drugega čisto brez razloga. Najraje je nož v vrat zarinil teroristom, nediscipliniranim prascen, ki so v imenu svojega boga pobijali nedolžne, tiste, ki nikoli niso storili nič slabega.
Ko je tako hodil in razmišljal o sovraštvu do tega mesta, je skoraj čisto pozabil, da mora tukaj, v tej ulici še posebej paziti, saj so se tu vršili najbolj nagnusni posli v vsem New Yorku, umazanejši so se dogajali le še v pisarnah bogatih zločincev.
Zato je napel ušesa in pozorno prisluhnil, toda razen svojih korakov ni slišal ničesar, pa čeprav je bilo tu običajno precej skritih ljudi. Za rokavom je imel spravljen nož in ni ga nameraval šparati. Vsaj za zločince ne.
Dvignil je pogled in zagledal žesko, ki bi ji prisodil kako leto več od sebe in ki se mu je že v trenutku zagnusila. Kadila je namreč. Toda potem ha je poklicala. In tega glasu se je spomnil. Bila je Nikki, dekle z ulice, ki je delalo za rivalsko agencijo, EOSIO.
"Tukaj bodo še težave..."je pomislil, saj jo je poznal in tudi sedaj mu ni bila nič bolj všeč kot pred leti. Vedno je iskala težave in nikoli ni mogla z dvignjeno glavo prenesti poraza. Toliko je že vedel o njej, saj jo je enkrat že premagal, pri fizični borbi in potem ga je še napadala še ko je povedal, da je konec in ji obrnil hrbet. Mir je končno dala, ko jo je trdno zvezal s tanko in močno vrvjo, ki jo je, kot običajno nosil vzvito v klobčič v žepu.
"Ti!" je zasikal, ko se ji je približal. "Kaj bi že spet rada, a?"ga je še zanimalo, saj je hotel vedeti, zaradi česa ga bo poskusila napasti danes.

Le kdo bi si mislil, da boš naletela prav nanj, je v njeni glavi dejal ciničen, a hkrati presenečen glas. Le kaj je počel tukaj? Danes ji je bilo popolnoma vseeno za vse, a nikakor ni imela namena kar pozabiti, kaj se je dogajalo pred leti, ko sta se borila. Očitno Remusu niso bile všeč ženske iz ulice, ki niso znale držati 'gobca' - in zato je v njunih dvobojih večkrat nastradala. Saj ne, da ni sama iskala težav - vseeno pa se ji je zdel pravi pesjan, ker je v borbah uporabljal prav pasje načine pretepanja. Ampak danes ji je bilo vseeno. Lahko bi srečala Busha, Remusa, Hitlerja, svojo šefico.. Ko je skadila cigaret ji je bilo popolnoma ravno za vse, kar se je dogajalo okrog nje. Ampak - vsekakor se nikakor ni mogla upreti manjšemu pozabavanju z ljudmi, ki so do nje gojili neprekinjeno zamero. Samo tako, da bi jim pokazala, da so se spravili na napačno. In seveda da si malo sprosti možgane, prenatrpane s preteklostjo in sedanjostjo. Remus je bil popolna tarča, ker je vedela, da ga besede lahko spravijo iz tira. In očitno je bil besen v trenutku, ko je zaslišal njen glas. Zakaj torej ne?
S precej visokim glasom se je zasmejala - kratko, odsekano. "Remus, ljubček!" je zaigrano veselo vzkliknila in se odrinila od stene, na katero je bila naslonjena. Z majavimi koraki in si cigaretom med prsti se mu je začela približevati. "Kdo bi si mislil, da človek lahko tukaj naleti nate! V New Yorku, lepo te prosim! V tem umazanem delu mesta.." Kar same od sebe so se njene ustnice zavihale navzgor. Res, če je bila reč, v kateri je uživala, potem je bilo to to. Z besedami je lahko zlahka spravljala ljudi ob pamet, ni imela težav - ljubila je take priložnosti. "Presneto, ljudje bodo pomislili, da si tudi ti del te umazane Newyorške scene. Prostitutke in droge.." Z glasnim c-c-c-jem in majanjem glave je dokazala, da se to za agenta, kakršen je on, res ne sposobi. Približala se mu je, da je bila oddaljena morda samo še pol metra. Bil je res veliko višji od nje in fizično močnejši - ni pa poznal ulic. Na domačem terenu je bila zmagovalka ona. Vprašanje je bilo samo, ali jo je pripravljen kar tako napasti, ne da bi za to sama dala kak povod. So besede dovolj? "Iščeš težave, Remus?" je povzdignila obrvi in potegnila vase dim cigareta, nato pa mu ga izpuhnila v obraz. "Mislim, da si ravno n aletel na eno izmed njih.." Nasmehnila se mu je in ga pričakujoče pogledala. Kakšna je reakcija zloglasnega agenta iz Sis-a?

"Nikki, ne teži!"jo je ostro opozoril in se za korak odmaknil, saj če ga je nameravala napasti, bo potreboval malo manevrskega prostora za izmik ali blokado, kaj bo pač naneslo.
"Že tako se mi mudi in ne tečnari še ti, ker res nimam časa."je še dodal. To je bilo res, saj je že zamujal in to je bil edini razlog, da je šel po bližnjici po tej prekleti ulici, ni mu bilo za ukvarjati se z njo. "Pa zakaj ji sploh razlagam!?"se je vprašal in jo pogledal.
Nikoli ni nikogar napadel brez zares dobrega povoda, razen teroristov, ki pa so dobili svoje, kaj hočeš. Ampak očitno je to ravno hotela-da jo kar tako napade. Toda znervirati se ji ni pustil. "Sam ne iščem težav, če jih pa iščeš ti, jih boš dobila in spet te bom premagal. Ne bo mi težko. Toda danes te bom privezal tako, da boš kar nekaj časa kričala, preden te bo kak odvisnik lahko odvezal. Saj se spomniš, kajne?"je odgovoril, obenem pa se spomnil na enega njunih preteklih bojev.
Malo je pomislil in pretehtal svoje možnosti. Bil je večji in močnejši, vendar se je le redko zanašal na moč. Poleg tega pa je zelo dobro poznala ulice, saj je tukaj rasla. Toda tudi sam je odlično poznal ta del mesta, saj je veliko časa preučeval zemljevide in raziskoval ulice, ko je iskal izmečka, ki mu je ubil partnerko iz Mosada. Zaradi tega dogodka je zapustil Izraelsko agencijo in govorice da se je ustrašil, nikakor niso držale.

Nervozen je, tale tvoj sogovornik, se je opomnila. Že njegove prve besede so to izdajale. Nekaj ga je blazno motilo in nikakor ni bilo to mesto, na katerem bi ta trenutek moral biti. Torej ga boš še malo zadrževala - saj veš, za zabavo, si je nasmejano rekla in pokimala. "Remus, no, dečko moj, kaj se sekiraš? V New Yorku si! Tudi če bi te dobila pri kakršnikoli od reči, ki jih res ne bi smel opravljati.." ga je še naprej izivalno preiskušala. "Ti bi moralo biti vseeno. Ali pa imaš kaj proti temu mestu?" je vprašujoče povzdignila obrvi, nato pa si nadela zaigran obraz presenečenja, se z roko počila po čelu in vzkliknila: "Saj res, tukaj so ti umorili tisto tvojo ljubico, kajne? Ali.. kako se že temu reče pri vas? Partnerko?" Nedolžno ga je pogledala in spet vtaknila cigaret v usta. Je morda zadela kak boleč živec? Vedela je, da ga hudo muči ta smrt njegove prijateljice, a nikoli ni opozarjala na to. Ne še. Ker v njunih prejšnjih bojih glede tega sploh ni vedela. Ampak ko si počasi lezel proti vrhu v agenciji, v kakršni je bila sama - ali pa si bil samo iznajdljiv - si zlahka našel, kar si iskal. Naj bodo to podatki o Remusu ali komurkoli drugem.
"Je to grožnja?" ga je nežno vprašala in se mu približala za tisti korak, ki ga je sam prej odstopil. "Mi groziš, Remus?" Zahahljala se je in odkimala z glavo, med tem ko je dim cigareta spet izdihnila naravnost njemu v obraz. "Ne pozabi, da to ni tvoj teren. In.. tukaj si sam." Čeprav ji njeni stari prijatelji, njena 'tolpa', niso pomenili veliko, je vedela, da lahko šteje na njih, če se zgodi kaj res hudega. Tudi oni so lahko šteli nanjo. Tak je bil zakon ulice. "Upam, da nimaš vn namenu te grožnje uresničiti, ljubček.." je govorila z vedno tišjim in mehkejšim glasom. "Sam si. Duh tvoje ljubice ti že ne bo pomagal.." je dejala z zasmehom v očeh.

Šla je malo predaleč. Ampak k vragu s tem, ne bo se pustil znervirati! "Ja, res so jo. Te kaj moti, a? Idi pa se raje zdevaj s svojimi prijatelji... Tam za vogalom sem jih nekaj videl."je posmehljivo dodal. "In očitno imate pri EOSII res slabe plače, če morajo najboljš agenti, ki so očitno popolnoma zanič, če naj pogledam tebe, živeti na ulici. Tako kot že vse svoje bedno življenje. Kaj si naredila v življenju? Naj ti jaz odgovorim: Nič! Navadna izdajalka si in nima smisla, da še naprej izgubljam čas s tabo, bednica."se je razgovoril, kajti še predobro je poznal njeno preteklost.
"Ne, to ni bila grožnja, le opozorilo. In četudi bi jo nameraval uresničiti... Kdo bi ti pomagal? Tvoji tolpaški prijatelji? Jih pokličem, da tebi ne bo treba tuliti? Da ja ne bo škoda tega lepega glaska?"je posmehljivo dodal.
"Tisti drogeraši iz tvoje tolpe, ki so bili za tistim kotom ulice, ki sem ti ga prej omenjal so me hoteli ubiti. Očitno si res hotela imeti mir."se je tiho posmehnil.
"Aja, nekaj sem pozabil omeniti. Imajo isti znak kot ti. Tako vem, da so oni. In še nekaj... Mrtvi so."se je zasmejal. Bilo jih je pet, pa me niti opraskali niso s svojimi noži in verigami. Če me misliš napasti... Izvoli, vendar si tukaj, tako kot jaz, sama. Popolnoma."je povedal in neslišno spustil nož izza rokava v roko, vendar tega ni mogla videti. Za vsak primer. "Če pa nočeš težav, daj enostavno mir in nehaj težiti."je dokončal in počakal na odziv.

"V bistvu me niti malo ne moti," se je zahahljala. "Manj kot vas je, manj dela imamo mi. Najbrž res ni bila kaj prida.." je izivala naprej, ker je očitno res dobro zadela. "Če so jo lahko kar tako pospravili." Nasmehnila se je in lenovno povzdignila cigaret, ki se je vztrajno krajšal, k ustnicam, ter potegnila. Kot da ji bo kdaj prišel do živega. Besede je več niso bolele, borba pa je bila njeno življenje. Tudi če jo ubije, ne bo dosegel ničesar. Znotraj je bila že itak mrtva. Njegove besede so letele nekam mimo nje in na tiste, ki jih je ujela, je odgovorila. "Remus, Remus, zamujaš.." je zmajala z glavo. "Že dolgo nazaj sem se rešila ulice, ampak saj razumem, če imate slabe veze z vašo agencijo, pa pač niste na tekočem. Odkar sem pri Eosii, imam super plačo, in ravno zato nisem več na ulici. Dvomim pa, da tebi ravno plačajo enako, glede na to, da si tako slab.. agent, če temu lahko tako rečem - da nisi na tekočem z ničemer. Začni že enkrat živeti svoje življenje, namesto da se mučiš in iščeš neko maščevanje ali karkoli že za svojo ljubico. Če se res moraš tako močno oklepati preteklosti, se mi smiliš." se je nasmehnila. Preteklost je bila preteklost, bila je pozabljena. Moral si jo pozabiti, če si hotel naprej.
Ob njegovih besedah se je komaj zaznatno nasmehnila. Očitno se je Remus zares rad hvalil s svojimi dejanji. "In ali si res tako bedast, da misliš, da so ti trije butci, ki si jih zapiknil, edini, ki živijo na ulici? Remus.." se je zasmejala. "Prosim te lepo! Cele ulice so povezane med seboj, veze imamo od tukaj pa do Manhattna, če je potrebno!" Zmajala je z glavo - ni mu bilo jasno. Ampak kako bi mu vendar lahko bilo? "Vidi se, da ne poznaš ulic, zato ne pametuj. Če si dva ali tri spravil v smrt, si nisi zagotovil drugega kot milijone smrtnih sovražnikov. Pa saj to bi ti moralo biti zdaj že jasno.. kajne?" je retorično vprašala. "Ali pa ne. Očitno ne." Ali je res mislil, da je zadel terno? Je mislil, da bo padla na kolena in začela jokati, ker ji je ubil člane bivše tolpe? Na nikogar se ni navezovala. Na nikogar. Četudi je tako govorila, tudi na nikogar ni smela računati. Bila je sama - že od nekdaj. Toda na njenem terenu je lahko vedno dobila pomoč. Pa kaj, če je izkoriščala druge za to, kar je hotela? Tudi drugi so počeli isto - tako je vedno bilo in tako vedno bo.

"Kaj bi lahko enostavno nehala težiti? Zamujem in to sem ti povedal. Ne iščem maščevanja. Zaenkrat."je povedal in odstopil za korak. Zaradi njenega kajenja mu je šlo že na bruhanje.
"In ti se smiliš meni, če misliš, da nas je malo oziroma nismo z ničemer na tekočem... Vem večino stvari, ki jih še moji nadrejeni ne vedo... In malo bi se lahko vendar zorganizirali! Sem slišal, kaj se je zgodilo na tisti vaši misiji varovanja diamanta. Vse skupaj vam je padlo v vodo, ker so vaši agentje zamujali!"je dodal in se glasno zasmejal. V smeh ga je spravljal vsak neuspeh konkurnčne agencije. "In ne bi me smela podcenjeveti, saj ulice poznam vsaj tako dobro kot ti, ki si tukaj živela."je dejal in se čisto zresnil.
Ni je imel v namenu užaliti, ampak le povedati, kaj si misli o njej, za vse ga je brigalo. Hotal je samo priti mimo, stran iz te ulice, ki se mu je zdela daljša kot kadarkoli prej. Bila je izkoriščevalka, in to že od začetka.
Imel je je dovolj. "Dovolj te imam. Umakni se, ali pa te bom sam umaknil in ne bo mi težko." jo je pozval in pogledal na uro. Bilo je vedno manj časa. Zato je stopil naprej in se ustavil pred njo ter jo prijel za rame in jo z lahkoto prestavil na svojo desno, saj če bo se ga odločila napasti, bi se najlažje branil ravno na tej strani. Naredil je nekaj korakov naprej in se ozrl.