Restavracija Cous

James je restavracijo poznal. Večkrat jo je videl ko je šel mimo nje. A velikokrat je le gledal skozi vitrino.
Tokrat se je ne glede na ceno odločil vstopiti. Ko je odprl vrata so zacinglajli zvončki. Natakar ga je pozdravil: Allo!. Izbral si je mizo za dva saj ni bilo nobene za eno osebno. Po angleško je poklical natakarja. Natakar se je za njim obrnil a, ker ga je poklical po angleško ni želel odgovoriti. James je stopil do glavnega pulta, se razjezil in si izmenjal nekaj divjih ter nespodobnih besed z glavnim natakarjem nato pa se je vrnil nazaj na svoje mesto. Približno pol minte kasneje, so poslali mlado natakarico ki je povrhu še dobro izgledala. Naročil je drago vino. Ko so mu ga prinesli ga je pokusil in se odločil da ga bo vzel. Ob poslušanju šansonov in pitju vina se je zamislil.

Odkar jo je pred nekaj leti Era zaradi varnosti odposlala v Evropo je prebivala tu. V mestu luči, zaljubljencev in šampanjca - v Parizu. Oboževala je to mesto, ki jo je vedno znova presenečalo.
Sprehajala se je vzdolž glavne ulice in njen pogled je pritegnila restavracija. Restavracija v kateri je že kosila, vendar le enkrat, pa še takrat z prijatelji. Lesena vrata je potegnila proti sebi in vstopila v elegantno opremljen prostor. Mize so bile, kot je pričakovala, vse zasedene. Ob mizi za dva ali več so sedeli pari, ali pa cele družine, mize za eno osebo pa so bile zasedene. "Dober dan." je po francosko pozdravila glavnega natakarja.
"Kako vam lahko pomagam?" je bil prijazen natakar. Pogovor je seveda potekal po francosko. V teh letih je namreč dokončno osvojila ta jezik.
"Imate mogoče še kakšno prosto mizo?" je vprašala, ko se jima je pridružil še en človek. Moški. Očitno jezen, saj so iz njega prihajale kletvice. Utihnila je, se umaknila nekoliko stran in z zanimanjem opazovala pogovor. Ko se je natakar čez nekaj trenutkov vrnil jezen in še kako prepoten se je ugriznila v ustnico in ga pričakujoče pogledala.
"Oprostite gospodična. Žal nimamo prostih miz." se je opravičil, z robčkom ki ga je potegnil iz žep pa si je obrisal potno čelo.
Ampak ni se obremenjevala s tem. Očitno je bilo, da je bil človek z kletvicami angleškega izvora. In to bo izkoristila. Bilo bi namreč odlično, če bi po dolgem času spet lahko govorila angleško.
"Pozdravljeni." Široko se je nasmehnila neznancu, ki je sedel za mizo za dva. "Bi vas motilo, če prisedem?" Še preden je počakala na odgovor se je spustila na oblazinjen stol nasproti neznanca..