Trg

Končno se je, po dolgem in utrujajočem poletu, odpravila iz letala in najprej odšla do hotela, v katerem je že vnaprej najela sobo. Potem se je odpravila naokoli po natrpanem mestu. Hodila je mimo trgovin, restavracij in se prebijala skozi veliko množico. Znašla se je na veliki tržnici, kateri sploh ni bilo videti konca. Ogledovala si je stojnice, katere so ponujale najrazličnejše stvari. Od zelenjave do spominkov. A Eri ni bilo do nakupov. Sem je prišla samo zaradi dela, ki ga je morala opraviti. In predvsem zaradi ene stvari, da bi nekako omilila spomin na prepir z Iso.
Kako si mi je drznila reči to. Misli, da lahko dela z mano kakor hoče. A se je žal zmotila. si je mislila in s sklonjeno glavo hodila dalje. zdelo se ji je, da se ji vse življenje sesuva v prah. Pravtako agencija.
Razgledala se je naokrog in nato zazrla v nebo. Zapihal je hladen veter in Ero je zmrazilo, saj je bila oblečena samo v kratko majico in tanko modro jopico. Prisilila se je, da je s seboj vzela tudi nekaj barvnih oblačil in ne samo črnino.
Čez nekaj minut se je ulil dež, kateri se je zažrl v njeno obleko in lase. Ni imela dežnika, prav tako pa ni pohitela pod streho. Ni ji bilo mar. Tako kot za večino stvari v zadnjih dneh.

James je prišel na tržnico. Dež trenutno ni padal in na tržnici je mrgolelo ljudi. Preden je odšel s hotela, si je namestil japonsko lasuljo, si nataknil japonska očala (ki so naredila poševne oči) in oblekel japonsko obleko. Stopal je po tržnici in si ogledoval stvari. Z leti ki jih je preživel na vzhodu se je naučil veliko o japonskih tržnicah. Vedel je da so na tržnici samo tri stojnice, ki imajo kakovostne stvari. Prva je bila stojnica ob steni banke z nakitom, druga je bila stojnica z oblačili ob pošti in tretja je bila stojnica z.... ni se mogel spomniti s čem, vedel je samo da leži ob pomolu. James je hodil in si ogledoval blago ki so ga prodajali. Vstavil se je ob stojnici z nakitom ob banki. Pogled mu je obstal na srebrni zapestnici z modrim safirom. Njegov najljubši kamen je bil safir in trgovec (Jamesov stari znanec) je to vedel. Zapestnico mu je ponujal po visoki ceni, vendar jo je počasi zmanjševal. Nazadnje jo je James kupil. "Mogoče jo bom potreboval" je rekel. Hodil je naokrog, in zavil na rob tržnice v neko prodajalno s starinami. James je bil tudi velik zbiratelj. Zbiral je stare predmete. Pri starinarju je kupil star nož in odšel ven. Zunaj je začel spet padati dež in tržnica se je hipoma spraznila. Ostalo je samo še nekaj ljudi, ki so vestno kupovali naprej. Vsi so imeli dežnike, le nekdo je stal sam in gledal v zrak. James je osebo spoznal. Odprel je svoj dežnik in stopil proti osebi. Hodil je počasi, bil je še zmeraj slabe volje in čemeren zaradi kosti in dežja, vendar je vseeno zbral nekaj svoje vedrosti. Prišel je do osebe in dal dežnik nad njo. Imela je črne lase, ki pa so bili mokri zaradi Japonskega dežja. "Neumni Japonski dež" si je mislil James in rekel. "Živijo, Era"...

Nekoliko je postala in se naslonila na bližnji zid. Pogledala je navzgor v oblake, kateri pa še vedno niso imeli namena prenehati spuščati dežne kapljice na zemljo. Zamežikala je, da bi pregnala dežne kaplje iz svojih oči.
Zopet se je odpravila naprej in hodila po tlakovani ulici, pokriti s prenekaterimi lužami. Nenadoma se je ozrla po eni izmed stojnic, kjer je zagledala moškega, ki je kupoval srebrni kos nakita. Bi ji je znan, ko je videla njegov hrbet, a ko se je obrnil je bil samo eden izmed domačinov.
Ah, verjetno se mi je samo zdelo. Dež je zabrisal podobe. si je mislila in stopila dalje. Z roko je segla k čelu in z njega pogladila črne lase. Z vsakega pramena so kapljale debele kaplje in ustnice so ji začele dregetati. Dlani je vtaknila v premočene žepe.
Nenadoma je vrhnji del njenega pogleda zakril črn dežnik. Zazrla se je preko rame in se zazrla v obraz, ki je bil nekoliko višje od njenih oči.
''Se poznava?'' je odgovorila, a ko je pobližje pogledala je za očali prepoznala tiste zelene oči. Z roko je segla k obrazu in prijela za okvir očal. Potegnila jih je z obraza.
''James...'' je zašepetala. Imela je občutek, kot da je neka nadnaravna sila hotela, da pride k njej. Da ji pomaga, da iz njenih misli prežene misli, ki jo pestijo. Hotela ga je objeti, a se je še pravi čas ustavila.
''Tjakaj.'' je rekla in sama odšla v eno izmed uličic, ki so vodile stran od tržnice.

James je stopil z Ero v neko stransko ulico. "Kaj pa ti tukaj, čisto sama na dežju? Saj se boš še prehladila" ji je rekel James in jo objer ter poljubil. "Nikoli nisem pričakoval, da te bom srečal tukaj sredi Tokia. Kaj je narobe? Nekam žalostno zgledaš" je rekel James. Dež je za nekaj časa nehal padati, vendar je grmenje nakazovalo da nevihte še ni konec. James je sovražil take dneve. Dneve polne dežja in trohnobe. Dež je prinesel mraz in Era je bila še vedno vsa mokra. "Izvoli moj plašč" je rekel James in ji dal svoj topli rjavi plašč. Malce ga je zazeblo, vendar bo že potrpel. "Si spet na delovni poti? Preveč delaš..." je rekel James in jo namrščeno pogledal. "Se je kaj zgodilo?" jo je vprašal. Pogledal je naokoli po ulici, stopil do bližnjih vrat in jih odprel. Za vrati je bila mala klet, v kateri je bila topla peč. Bilo je prijetno toplo in suho. James je prijel Ero za roko in jo odpeljal v klet. Za sabo je zaprel vrata in jih zapahnil. "Povej... kaj je narobe?" je rekel in otresel dežnik ter ga položil pred vrata. V kleti je bilo tudi nekaj kupov nekakšnega sena iz katerega je James naredil nekakšen stol na katerega se je vsedel.

(Sorry sm nevem kej še napisat)

''Sprehajam se.'' je kratko odgovorila in se ga močno oklenila, ko jo je objel. Zadregetala je od mraza, ko se je ločil od nje, da bi slekel svoj plašč.
''Narobe? Nič, samo hotela sem biti malo sama. Sicer me dež ne moti, ampak vseeno je postalo svinjsko mrzlo.'' je rekla. Zavila se je v njegov plašč, s katerim jo je ovil. Nato jo je zasul z vprašanji.
''Ne morem ti odgovoriti tu, James. Če poznaš kak kraj...'' je začela, a jo je prijel za roko in popeljal do majhnih vrat, ki so vodila v kletne prostore stavbe. Era se je oklenila njegove dlani in mu sledila. Ko je vstopila v prostor je na obrazu začutila topel zrak. Sprehodila se je po sobi in počakala Jamesa, da je odložil dežnik. Nato je sedla k njemu in spregovorila:
''Delo je edina stvar s katero se zamotim v zadnjem času. Sploh se ne spoznam več. Življenje se mi seseda, kot hišica iz kart. Zadnjič, ko sem prišla v agencijo, sem se hudo sprla s sestro in jo nagnala iz agencije. Ves trud, za katerega sem delala zadnja leta propada. Gaspard mi je uničil še zadnjo nalogo, na katero sem poslala svoje agente. Na srečo ni bil nihče poškodovan, a vseeno...''
Prekinila je svoje besede in se stisnila k njemu. Kljub mokrim oblekam in mrazu, ki ji je plal po telesu, je začutila toplino.
''Vesela sem, da si tu, James. Tako sem te pogrešala.'' je zašepetala in ga močno objela. Dlani je zakopala v črne lase, kateri so bili nekoliko vlažni od deževja, a vseeno so omamno dišali. Pogledala ga je in se približala njegovim ustnicam. Ko je začutila pritisk tople kože, je poglobila poljub in globoko vdihnila. Vse bolj je postajala odvisna. Odvisna od njega. Ampak tega si enostavno ne bi mogla privoščiti. Še vedno je globoko v sebi čutila staro sebe, katera jo je odvračala od tega dejanja.

James je poslušal in poslušal. Zvedel ni nič novega, razen zadeve o prepiru s sestro. "Ti imaš sestro?" se je James začudil. "Vedno sem mislil da si ti bila edina hčerka v družini". Zunaj je še vedno padal dež in zabliskalo se je ter kmalu zatem se je oglasil grom. Era ga je objela in poljubila. Jamesu so bile všeč njene ustnice, oči, vse... Nehal jo je poljubiti in pogledal navzgor. Vedel je, da ne sme in da ne bo še naprej nadaljeval, saj s tem samo... ni vedel kaj, vendar je dobil slab občutek in počutil se je krivega zaradi nečesar, čeprav ni vedel zakaj. Vstal je in naredil nekaj krogov po prostoru. "Nehati moram... moram pripričati Ero, da pozabi name pa čeprav jaz nočem" si je mislil James. "Poslučaj Era... moram ti povedati, da nisem več zaljubljen vate in da morava nehati" se je James zlagal.

James se je odzval na njen poljub a se je tudi kmalu odmaknil od nje. Era ga je pogledala v zelene oči. Zdel se ji je globoko zamišljen. Vstal je in se sprehodil po prostoru.
''James?'' ga je poklicala, da bi vprašala kaj je narobe. Tedaj se je zopet vsedel k njej in s svojimi očmi zavrtal v njene. Tiho in počasi je spregovoril. Ko je povedal do konca, je Era sklonila pogled in vstala. Stopila je k vratom in jih že hotela odpreti, ko se je premislila.
Nenadoma se je obrnila k njemu in spregovorila:
''Zaupala sem ti. Mislila sem, da me imaš rad, da si iskren do mene. A ti...ti si me vseskozi vlekel za nos. Norca si se delal iz mene! Kako si mogel? Kako...?''
Zadnje besede mu je zavpila v obraz in stopila k njemu. Že je dvignila desnico, da bi zopet storila isto kretnjo, kot jo je pred kratnim zadala sestri. A se je zadnji trenutek vstavila.
''Klofuta ne bo omilila tega.'' je zašepetala bolj sebi kot njemu.
Sopila je nekaj korakov nazaj in slekla njegov plašč, s katerim jo je nekaj trenutkov nazaj odel. Po licih se je vlila solza. Čeprav je bila edina, je na plano privedla vso žalost, ki jo je Era zadrževala. V prsih jo je tiščalo in komaj je dihala. Bil je edini, kateremu se je po dolgih letih zaupala. Edini po kateremu je hrepenela. A tudi on jo je izdal, prav tako kot vsi drugi, ki jih je imela za prijatelje.
Odprla je vrata in odšla iz prostora. Stekla je nazaj na dež in odšla na drugo stran tržnice. Bila je skoraj sama na ulici. Vsi ostali so se že odpravili v svoje domove, tudi branjevke, ki so prej ponujale pridelke. Ostala je sama. Samo ona in divja nevihta, ki je vanjo bičala z mrzlim dežjem. Sesedla se je ob grobi steni navzdol in zajokala. Iz sebe je dala vse tegobe, a jok vseeno ni bil dovolj.
Zakaj mi je to storil? Mi dal občutek varnosti in takoj ko sem se obrnila, mi v hrbet zaril najbolj top nož? Zakaj...? Ne bom mu odpustila...ne morem... ji je plalo po mislih, ko je sedela na dežju in čakala, da bolečina pojenja.

James je stopil ven na dež. Era je stala nekaj deset metrov proč na tržnici. James je že hotel iti do nje in ji povedati, da se je vse zlagal, vendar se je premislil. Stopil je v drugo smer in zakoračil po dežju. Dežnik je pustil v kleti "in naj tam tudi ostane" je rekel. Hodil je in hodil in z vsakim korakom bil bolj daleč od tržnice. Šel bo nazaj v agencijo in poskušal pozabiti na vse, če bo mogoče. Vedel je da bo delček spomiov ostal, vendar jih bo zakopal globoko v sebe. Hodil je in prišel do hotela. Šel je v sobo, pospravil vse v kovček in se na recepciji odjavil. Šel je nazaj ven na dež in poklical taksi. Sedel je vanj in se odpeljal na letališče. Med potjo je v žepu zatipal za zapestnico. Bila je hlaadna, vendar ga je prav ta hlad spomnil na krutost, ki ga je obdajala že celo življenje. Ugotovil je, da nikoli ni bil res srečen, vse življenje je bilo le krhka smejoča maska, za katero se je skrival pravi obraz. Družina, stric in brat in sestra. Vsi so odšli. Starša v nesreči, stric zaradi slabega zdravja, brat je izginil in ni vedel kje je, sestra pa je tudi izginila neznano kam. Taksi je ustavil na letališču in James je plačal in izstopil. Na letališču je rezerviral let za London. Stopil je do klopi in poklical v vojaško bazo v Hong Kongu. "Lee si ti?......... Ej veš tista kamnina sploh ni bila kamnina ampak samo kost......... ne nemorem nekaj je prišlo vmes in grem v London, povej.......... ja povej mu, reci da sem zbolel in da nemorem prav?.......... dobro se slišimo" je rekel James in prekinil. Telefon je spravil nazaj v žep in čakal na let. V bližnji trgovini na letališču je kupil neko revijo in jo začel brati. Čez nekaj časa je radijski glas po Japonsko povedal, da so vsi leti za nekaj ur odpovedani, zaradi nevihte ki kroži okoli Japonskega otoka. James je nekaj jezno zamomljal. Čimprej je hotel zapustiti Azijo in se odpraviti v London. Nekaj časa je čakal na letališču, nato pa na sedežu zaspal. Tokrat mu niso ukradli ničesar.

.........

Zbudila ga je Japonska delavka na letališču, in mu povedala, da se lahko vkrca na letalo za London. Vstal je vzel kovček in se odpravil proti vhodu na letalo. Delavcem je pokazal vozovnico, nato pa se vkrcal na letalo. Vsedel se je v udobni sedež v prvem razredu. Sedel je ob oknu. Zunaj je letalo še vedno bičal dež, vendar se je zdelo, da je malce ponehal. Ljudje na letališču so še zadnjič preverjali letalo in črpali gorivo. Nekje za letališčem je videl črne stolpnice. Namestil se je še udobneje in nazadnje zaspal. Sanjal je o dogodkih iz otroštva, o starših, stricu, bratu, sestri, o družini...