Zgodba ali kako se je vse začelo..

Sestopil je s svojega črnega Harleyevega Street Boba. Popravil si je lase in sončna očala, ki so preprečevala, da bi drugi ugotovil kam je usmerjen njegov pogled. Odpeta usnjena jakna mu je zavalovala v rahlem vetriču. S svojo običajno kretnjo je pokimal tamkašnjemu varnostniku, nato pa iz žepa povlekel kartico. Rahlo jo je potisnil v režo in vrata so se s pridušenim zvokom jekla odprla. Stopil je na dolg hold zdolgočasenih barv. Njegovi enakomerni koraki so odmevali kot bi poleg njega hodilo še nekaj slonov. Ni bil sposoben razmišljati, a njegova glava še zdaleč ni bila prazna. V njej se je mešalo veliko podatkov, ki so ga navdajali s skrbjo. Podvomil je v vase in v cilj, ki si ga je zadal. Že se je mislil obrniti, steči nazaj, zajahati svojega konjička ter se odpeljati neznano kam, kjer ga nihče ne bi poznal. Tej misli je nasprotoval njegov ponos, njegova vztrajnost. Kakor se je odločil, tako bo. Ošvrknil je za palec odprta vrata Erine pisarne in zaničljivo privzdignil zgornjo ustnico. Ko se je znašel pred visokimi sivimi vrati, je za trenutek spet omahoval. Bilo je res brezobzirno od njega, to je vedel, da ni potrkal in je le glasno, da bi pridobil pozornost, prikorakal v sejno sobo MIA3. Vedel je, da so ga čakali. Namenil se je proti svojemu običajnemu sedežu, ki je bil zaseden. Nek drugi, prazen, je zeval ob oknu, čakajoč, da ga gre iskat. Tega ni storil. Ošinil je zbrano množico. V njem se je nabirala jeza. Najraje bi izbruhnil, a to bi bilo nato njegovo poslednje dejanje. Roko je pokrčil v pest in vsa čustva, ki so ga prevevala, potlačil vase. Snel si je očala in jih zataknil za žep jakne. Vsi so lahko videli njegov ubijalski pogled. Hotel je, da vedo, da jim bo za to, kar so storili, žal. Sklonil se je, pest butnil ob mizo in dejal: "Odpoved dajem."
Zasukal se je na peti, Eri in Aberleyjovi namenil še grši nasmešek, nato pa z dvignjeno glavo odšel. Ni se ozrl nazaj, a na hrbtu je čutil kopico razburjenih pogledov, ki so čakali na odziv glavne v agenciji. Nikoli nisi mogel vedeti kako bo reagirala, a tokrat jo je dobil v roke. Čutil je njeno jezo in prav mu je bilo, da je tako. Sama je hotela, svoje ji je povedal. Tukaj ga ni nič več zadrževalo. Odpor do teh lahkomiselnih žensk ga je gnal na prostost. Svoboda je bila nekaj, kar mu je bilo drago. Ni se mu zdelo vredno, da bi sploh pozdravil vratarja, zato je le nemo odšel. Zavihtel se je na jeklenega Boba. Preden je odpeljal, je zlomil kartico, ki mu je dovolila vstop v prostore agencije. Hrumenje motorja je preglasil zvok treh krogel, ki so bile izstreljene iz sejne sobe. Začutil je bolečino v roki. Stisnil je zobe, povečal hitrost motorja in odbrnel še preden bi lahko izgubil nadzor. Dobro je vedel, kdo je streljal nanj. Oh, Era, si je mislil, to se ti bo še maščevalo.
Raztrgana kartica je padla na tla.