Isino stanovanje

Vrata njenega stanovanja so se z tihim pokom zaprla. Utrujeno je z nog zbrcala čevlje z vrtoglavo visoko peto. Vstopila je v dnevno sobo, lučka na telefonu je oranžno utripala, kar je nakazovalo, da je dobila novo sporočilo. Pritisnila je na tipko in se, medtem ko se je sporočilo začelo predvajati stopila do mini bara poleg telefona. V kozarec si je nalila nekaj viskija.
"Živijo srček," se je zaslišal hripav glas iz telefona. Obstala je. "Ne pozabi .. le še en dan imaš, da nam predaš robo." Sledil je moški histeričen smeh. "Ne pozabi. Jutri v pristanišču, z vso robo. V nasprotnem primeru bodo trpeli tvoji najbližji." Slišal se je le še tih klik in tišina.
"Prekleto." je jezno zamrmrala, kozarec z viskijem pa je zagnala v steno nasproti sebe. Kozarec se je takoj razbil, črepinje so obležale na tleh. Rjava tekočina pa je stekla po snežno beli steni. Sesedla se je na tla, obraz pa je zakopala v dlani. Vse ji je šlo narobe. Skregala se je z Ero, Marie se ji ne oglaša na telefon, prijatelji jo puščajo na cedilu in potem še ulična topla. Le zakaj se je spravila v vse te težave? Vedno je živela vzorno. Kje se ji je tako zelo zalomilo?
Počasi je dvignila pogled, pred očmi pa se ji je zasvetil oster košček stekla. Ni pomišljala. Le odplazila se je do njega. Konico, ostro konico je prislonila ob kožo. Zaprla je oči, stisnila zobe. Pritisnila je in potegnila. Zabolelo jo je, občutila je peklensko bolečino. In ta bolečina jo je pripeljala do spoznanja da je vse resnično in ni le plod njene domišljije. Iz rane je pritekel živordeč potoček krvi. Na hitro je pogledala rano, z koščkom stekla pa je zarezala znova. Tokrat nekoliko nižje. In z vsako zarezo se je počutila bolje. Notranjo bolečino je zamenjala za fizično. Čeprav je vedela da je vse skupaj neumno, da se z tem težave ne bodo rešile ji je bilo lažje.
Steklo je tokrat premaknila še nižje. Pravokotno na glavno žilo. Pomirjujoče je zaprla oči in počasi zarezala. In sedaj ni čutila več ničesar. Le tema .. tema iz katere se mogoče ne bo nikoli več prebudila. Čeprav je nekje daleč v podzavesti še vedno upala, da bi jo kdo rešil. Da bi lahko živela.

Zadnji trenutek se je streznila in hitro odšla iz fitnessa. Pograbila je brisačo in si obrisala obraz, moker od vode, kateri so se kasneje pridružile tudi solze
Ne bom ji pustila, da naredi kakšno neumnost. Ta prepir je moja krivda. Moram jo najti. je nestrpno premišljevala, ko je živčno sedela na zasebnem letalu, ki je bilo v lasti agencije. Upala je, da bo prišla pravočasno, saj je imela slab občutek.
Izstopila je iz letala in stekla do glavne ceste. Ustavila je taxi in taxistu povedala naslov Isinega stanovanja.
Po nekaj minutah vožnje je končno zopet stala pred stolpnico. Stekla je po stopnicah in se znašla pred vrati.
''Isa?'' je zavpila, a ni dobila odgovora. Prijela je za kljuko, a vrata so bila zaklenjena. Nekajkrat je močno brcnila v vrata, a slednja se še vedno nizo vdala. Na plan je potegnila pištolo in namerila v ključavnico. Pritisnila je na sprožilec in z glasnim pokom dvakrat ustrelila v ključavnico. Ta se je končno vdala in Era je ponovno brcnila v vrata, da so se le odprla.
''Isa?!'' je ponovno zavpila in se razgledala po stanovanju. Pogledala je na desno, kjer se je njen pogled ustavil na velikem madežu na steni. Stopila je naprej in na snežno beli preprogi zagledala madeže krvi.
''Isa, ne!!'' se je iz nje izvil krik, ko je na tleh zagledala sestrino negibno telo, katero je ležalo v mlaki krvi.
''Me slišiš? Isa! Jaz sem, prosim te zbudi se.'' je pokleknila k njej in jo stresla za ramena. Ni bilo odziva. Stekla je do kuhinje in vzela debele brisače. Pritisnila jih je na sestrino zapestje in jih močno zavezala. Nato je vzela mobilni telefon in poklicala v bolnišnico. Sedaj je lahko samo še čakala, da se reševalci podvizajo.
Čez nekaj minut je zaslišala sireno in takoj zatem trije moški, odeti v bele halje, ki so planili skozi vhod. Dva sta takoj pregledala Iso in jo počasi položila na nosila. Tretji je Ero le s težavo odvlekel od sestre in jo zasul z vprašanji. Era mu je odgovorila in nato ji je le dovolil, da je skupaj z njimi odšla v reševalno vozilo.

Stopila je iz rumenega taxija, ki je ustavil pred stolpnico. Era je za sabo zaprla vrata in se skupaj s sestro odpravila proti stanovanju.
Odprla je vrata, katera so bila še vedno poškodovana od njenih strelov. Vstopila je v prostor. Prva stvar, katera ji je padla v oči so bili rdeči madeži krvi na beli preprogi. Umaknila je pogled in slekla jakno. Vrgla jo je na kavč in se odpravila v kuhinjo. Natočila si je kozarec vode in ga na dušek spila.
Vrnila se je nazaj v dnevno sobo in pogledala na uro. Veliki kazalec se je ravno premaknil in sedaj kazaj petnajst minut čez tretjo uro popoldne.
''Em...Isa, kaj si že hotela vprašati?'' je ponovno vprašala sestro in se obrnila proti njej. Sedla je na sedežno in sezula ubijalske črne salonarje, katere je imela obute. Vedela je, da ne bo nikoli več isto. Ne s sestro, ne z njim. Pogrešala ga je, in misli so ji vedno uhajale. Počutila se je neverjetno šibko. Kot, da ne bi več imela svoje hrbtenice, ampak da je bila marioneta v rokah nekoga drugega.
Hotela je reči kakšno besedo, a ji ni na misli prišlo nič pametnega. Zato je samo tiho sedela in gledala po stanovanju.
''Isa? Greva po tem kaj pojest v restavracijo?'' je nato le bleknila prvo, kar ji je padlo na pamet.

Sledila ji je po stopnicah proti svojemu stanovanju.
"Era! Kaj za vraga.." je kriknila ob pogledu na obstreljena vrata. "Prekleto." je tiho zaklela. Čeprav je imela denarja več kot dovolj res ni imela namena menjavati vrat. To ni bilo tako preprosto in lahko delo. Zadržala je dih in počasi vstopila v prostor. "Nee." je tiho zajokala ob pogledu na prazen prostor kjer bi morala stati televizija. Madeža na tleh ni niti pogledala, namreč je samo stopila čez in stekla v spalnico. Ob pogledu na odmaknjeno preprogo in odprt sef se ji je zavrtelo pred očmi. Nekaj trenutkov je samo opazovala prazen sef, nato pa se je sesedla na tla poleg postelje, obraz pa je zakopala v dlani. Tiho je zajokala. Bila je ob zajeten del svojega premoženja. Nakit, nekaj denarja, televizija in računalnik. Vse je šlo v nič. Sreča je imela večino denarja na različnih bankah, a vseeno to kar so ukradli ni bilo poceni.
"Nič, pusti me pri miru," je razdraženo odvrnila. Obrisala si je solzne oči in se zazrla v Ero. Trenutno ji ni bilo do pogovorov.
"Kar sama pojdi. Če ti ne sprejemaš hrane od mene, je jaz ne od tebe. Sploh pa mi trenutno po vsem tem ni do hrane .. mogoče do kakšnega hamburgerja, ampak tega ti tako ali tako ne ješ." je komaj slišno zamrmrala. Sicer ji do hrane ni bilo, ampak želela je biti zajedljiva. Ona je bila namreč kriva, da je sedaj ob del svojega premoženja. Pa tudi odločila se je, da ničesar ne bo sprejela od nje. Da ji ne bi slučajno kdaj metala pred noge, češ, da brez nje ne bi imela tega kar ima.

James se je skrival v kopalnici Isine hiše. Sploh mu ni bila všeč naloga, na katero ga je poslal njegov prijatelj Lee. Oropati nemočno žensko... ampak to mu je bil dolžan. Lee mu je nekoč rešil življenje in James mu je takrat obljubil, da mu bo nekoč uslugo vrnil na nek način, vendar James takrat ni vedel na kakšen. Lee ga je poklical po telefonu 2 dneva nazaj. Rekel mu je, da mu je neka ženska dolžna denar in da ga je oropala. Rekel mu je tudi, naj jo ubije in Jamesu so te besede še vedno odmevale v glavi. "Naj jo ubije..." V hišo je prispel že 6 ur nazaj in od takrat je preiskoval hišo. Videl je, kako si je stanovalka hotela vzeti življenje, nato pa je izginila. Mislil si je, da jo je verjetno nekdo našel in jo odpeljal. James je imel na glavi črno masko in oblečen je bil v črna oblačila. Med brskanjem po stanovanju je našel sef, in vlomil vanj ter ga izpraznil. Izvedel je tudi, da je ženski ime Isa Sofie E.. James ja vzel tudi njen računalnik. Televizijo je ponesreči razbil in jo je odvrgel v koš za odpadke pred hišo. V žepu je imel srebrno zapestnico z mordimi safiri, ki jo je kupil nekaj dni nazaj na Japonskem. Šel je nazaj v dnevno sobo in brskal po dokumentih. Usedel se je na udoben stol in vzel zapestnico iz žepa. Pogrešal je Ero, vendar je vedel, da bo moral to izkoreniniti iz sebe. Takrat pa je zaslišal, kako se stanovanju približujejo glasovi. Naglo je vstal in v paniki je zapestnica padla na belo preprogo, od kjer se je modro in srebrno bleščala. James je skočil hitro v kopalnico, in se tam skril globoko v neko omaro z brisačami. Slišal je, kako sta dve osebi vstopili v stanovanje in se nekaj pogovarjali. Sklepal je, da sta obe ženski, vendar tega ni mogel videti. Eden izmed glasov se je malo povišal in James je v njem prepoznal Isin glas. Odločil se je, da bo čakal v omari.

Še vedno je sedela na tleh, z hrbtom naslonjena na posteljo. Vse skupaj jo je begalo. Očitno je bilo, da se tudi z njo nekaj dogaja. Njeno razpoloženje je nihalo. Od popolne jeze, žalosti do neke vrste veselja. In bila je zmedena. Ero je prosila naj ostane, potem pa jo je tako žalila, bila zajedljiva do nje. In če se ne bo sama malce umirila in sprejela dano situacijo bo njuno prijateljstvo dokončno pokopala.
"Esmera!" je tiho poklicala sestro po imenu, ki je sicer pripadal njuni pokojni babici in katero je Era uporabljala le v otroštvu. Počasi je vstala in stopila nazaj proti dnevni sobi. "Glej, oprosti. Še enkrat." je tokrat popolnoma iskreno zamrmrala, ko se je zazrla v sive sestrine oči. Tako zelo jo je pogrešala, pa čeprav je od njunega zadnjega srečanja minilo le nekaj dni.
"Nevem kaj mi je. Razpoloženje mi niha. Enkrat dobre volje, spet drugič slabe, jezne.." je počasi začela, pri tem pa je lovila sapo. "Kot da bi imela več obrazov, kot da ne bi bila popolnoma zdrava. In to me jezi." je potožila. In posledica tega je bila ravno njena zmedenost. Zadnje čase se ni ravno zavedala sveta okoli sebe.
"Upam, da bo spet tako kot je bilo nekoč .. nekoč." je počasi, polna upanja zamrmrala. Počasi je umaknila pogled in prisluhnila je tihemu škrabljanju dežja, ki se je odbijalo od šipe.
Tako zelo rada bi jo objela. Tako zelo radi bi jo poljubila. Tako zelo rada bi se znova v sestrini prisotnosti počutila prijetno, varno in predvsem dobrodošlo.

Dvignila je pogled, ko se je Isa zopet začela jeziti. Zmajala je z glavo in vstala. Ni hotela poslušati sestrine jeze, zato se je odpravila proti kopalnici. Hotela se je osvežiti in ohladiti kožo na obrazu, katera je gorela. Vsi prepiri so ji pognali kri v glavo. Že je odprla vrata, ko je zaslišala sestrin glas.
''Tako me nisi poklicala že od otroštva, Isa.'' je zašepetala in se obrnila. Stopila je nazaj v dnevno sobo. Presenetile so jo sestrine besede. Zopet se ji je opravičevala.
''Saj je v redu. Nisem zamerila...'' je odgovorila in se nasmehnila. Stopila je k njej in jo stisnila v objem. ''Oprosti za vrata. Ampak drugače nisem mogla priti v stanovanje.'' je zašepetala v sestrino ramo. Za nekaj trenutkov je zaprla oči in jih nato zopet odprla. Na tleh je zagledala srebrn kos nakita. Počasi se je odmaknila od Ise in s počasimi koraki odšla do srebrnine. Vzela jo je v roko in se nato zopet obrnila proti sestri.
''Je zapestnica tvoja?'' je vprašala in jo podržala na dlani. Zdela se ji je nenavadno znana. Kot, da jo je že videla v eni izmed izložb, ali v reviji... S palcem je pogladila svetleče se safire in zavzdihnila. Zapestnico je postavila na polico ob vhodu v kopalnico. Sama pa je zopet odšla do kuhinje in se zazrla skozi okno.
''Zakaj so odnesli le nekatere stvari, dokumenti pa ležijo razmetani? Ali so iskali nekaj določenega...'' si je govorila in poskusila priti do možne razlage, saj je bila delno tudi sama kriva za to.

James je sedel v omari. Od sedenja ga je vse bolelo. Hotel je hitro opraviti njegovo "nalogo" do konca, da bo Lee zadovoljen. Potem se bo lahko končno odpravil ven iz tega stanovanja. Ni hotel ubiti Iso ampak... "mogoče bi jo lahko le dovolj prestrašil" si je mislil James. Vstal je ven iz omare, in zatipal po žepu za zapestnico. Ni je bilo tam. James se je spomnil, da je nazadnje zapestnico držal v rokah, ko je bil v dnevni sobi. Zapestnico je moral dobiti nazaj, saj ga je spominjala na prenekatere dogodke. Spominjala ga je na svojo družino (tudi njegovi starši so oboževali modre safire) in na Ero. James se je postavil pokonci in se vzravnal. Masko si je popravil še trdneje na obraz in se z odločnimi koraki napotil v dnevno sobo. Male pred vrati je postal in vrata odprel za nekaj milimetrov. Tam je pred njim stala Isa. Stala je pokončno. Imela je dolge črne lase, in črno obleko. Na nekoga ga je spominjala, vendar ni vedel na koga. Nekje je že videl takšne lase, boke in postavo, vendar ni vedel kje. Isa je samo stala in gledala nekam skozi okno ven na dež. Ker je bila v dnevni tišina, je James sklepal, da je druga oseba odšla. Vzel je pištolo in hitro skočil ven pred Iso in ji v glavo nameril pištolo. Maska mu je zakrivala obraz in lase in je bila čvrsto pritrjena na njegovo glavo. Ni opazil premikanja za hrbtom. Pogledal je na omarico in opazil zapestnico. Hitro je segel po njej in jo vtaknil v svoj žep. Pogledal je Iso v oči in opazil nevarno bistre sive oči. Zdele so se mu znane, pa vendar se vse nekako ni ujemalo. "Isa..." je rekel James s francoskim naglasom in ji gledal v oči. Pištolo je nerodno prijel, malo iz panike in sramu da se spravlja nad nedolžno žensko in ponesreči pritisnil. Počilo je in James je prebledel. Čutil je udarec orožja in skoraj slišal zvok smrti ki je rezal skozi zrak. Še bolj je prebledel in se pomaknil korak nazaj. Videl je solzo na licu in belo preprogo je že drugič v temu dnevu poškropila rdeča kri, vendar ta kri tokrat ni bila Isina.

"Vem. Ampak to ime, to ime je tako lepo." je zamišljeno zamrmrala, na obraz pa ji je šinil bežen nasmešek. Oh, kako zelo je pogrešala otroštvo. Ko sta bila oče in mater še živa, ko je bilo še vse tako lepo, tako popolno.
Hvaležno se je nasmehnila njenim besedam, ki so nanje delovale kot blažilo. Bila je pomirjena. Počasi se bo njeno življenje zopet spravilo na stare tirnice. Počasi. "Saj razumem. Le poklicati bo treba delavce." je zamrmrala. In ravno sedaj je morala uničiti ta vrata. Sedaj, ko je v nevarnosti. Tihotapci so vedeli kje živi, kako živi. Vedeli so vsako sleherno podrobnost njenega življenja. In, zato ker je bila v bolnišnici je zamudila datum oddaje in nastale bodo težave.
Zazrla se je v safirno zapestnico. "Kaj? Prvič jo vidim?" Mišice na obrazu so se napele, prebledela je. Kako se je ta zapestnica znašla v njenem stanovanju, ko pa jo vendar vidi prvič?
"Nevem. Vem samo da tu nekaj ni prav.." je nekoliko glasneje zamrmrala, da jo je sestra lahko slišala v kuhinjo.
Še vedno je zrla v okno, opazovala kapljice, ki so neenakomerno padale po okenski šipi.
Zaslišala je svoje ime. Zaprla je oči, prebledela je, roke pa je sklenila, tako močno da so členki prebledeli. Očitno je bilo, da tihotapci, ljudje ki jim je bila dolžna denar niso čakali. In prišla je njena poslednja ura. Čeprav je pred nekaj urami poskušala sama končati svoje življenje to še zdaleč ni bilo tako težko, ko si zreš z pištolo iz oči v oči. Obrnila se je in se zazrla v zamaskiranega napadalca. Ni rekla ničesar. Če jo bo ubil, jo bo. Skrbelo jo je le za Ero in njeno varnost. Ne sme dovoliti, da bi Era trpela zaradi njene napake. Ni bila vpletena v to. Po licu ji je počasi spolzela poslednja solza .. potem pa je samo še čakala.

''Ja, prav imaš...'' je odgovorila nazaj in nato utihnila. Zdelo se ji je čudno, da je sestra takoj utihnila.
''Isa? Zakaj si utihnila...?'' je rekla in se napotila nazaj v dnevno sobo. Nenadoma se ji je korak ustavil. S široko presenečenimi očmi se je zazrla v sestro in v moškega, ki je stal nekaj metrov stran in v Iso uperjal pištolo. Pištola v njegovi roki se je tresla. Po Isinem licu pa se je pocedila solza.
Vse se je zgodilo v sekundi, a Eri se je zdelo kot počasni posnetek. Prst se je skrčil in energijo prenesel na sprožilec pištole.
''Isa, ne!! Umakni se že!'' se je zadrla in stekla pred njo. Zaslišal se je pok in Era je obstala. Sila krogle, ki jo je zadela je bila močna in imela je občutek, kot bi jo kdo brcnil v ramo. S široko odprtimi očmi se je zazrla v strelca, kateri je sprožil pištolo. Na obrazu je imel masko, a slednja ni zakrivala njegovih žarečih zelenih oči. Eri so se v mislih nenadoma znašli najrazličnehši spomini. Veseli in žalostni... Zrak, ki ga je prej vdihnila, je ostal v pljučih in jo začel dušiti. Noge kar naenkrat niso več zdržale njene teže in sesedla se je na tla. Črni lasje so se razlili po beli preprogi in glava ji je obležala na tleh.
Pred očmi se je začelo megliti in postajala je vse bolj utrujena, a se je potrudila ostati budna. Z roko je segla k rani na desni rami. Topla kri je takoj preplavila njeno dlan. Era je poskušala dvigniti glavo, a bolečina v prsnem košu ji je to preprečevala. Vsak vdih je bil napor, vsak izdih bolečina. Kot bi ji v ramo zabadali na tisoče ostrih razbeljenih igel.

Jamesu je klecnila noga in skoraj bi padel. Ni imel namena ustreliti, vendar se je prav to zgodilo. Začutil je gibanje za sabo in še predenj bi se lahko obrnil je nekdo pritekel in se vrgel pred Iso. James je videl dolge črne lase in nazadnje še sive oči, ki so ga gledale. Takrat je vedel kaj se je zgodilo. Pištolo je spustil iz rok na tla in po stanovanju se je razlegel zvok, ki ja je sprožila pištola ko je padla na tla. James je skočil do krvaveče osebe. Prijel je za masko in jo potegnil dol z glave. Njegov obraz je bil bled in polen bolečine. Eri je raztrgal zgornji del oblačila in pritisnil svojo roko na njeno rano. Vse se je odvijalo počasi. Gledal je v njene sive oči, ki pa so postajale vse bolj motne. "Ostani budna" je rekel in bil presenečen nad jakostjo svojega glasu. "Ne bi smel poslušati Leeja" mu je švignilo skozi možgane. Kri je na veliko tekla iz rame in preproga okoli Ere je bila že na veliko premočena s krvjo. James je bil slep za vse kar se je dogajalo v dnevni sobi, gledal je le Ero in ji roko pritiskal na rano. Iz žepa je vzel telefon in poklical v bolnišnico.

Ob sebi je začutila prisotnost osebe. Takoj zatem pa dotik in močan pritisk na rano. Z levico je avtomatsko segla k rani in zagrabila dlan, katera ji je pritiskala na strelno rano. Skremžila se je in zarenčala od bolenčine, katera je zavzela desno ramo in v tujčevo roko zarila svoje nohte. Odprla je oči in se zazrla v zamaskiran obraz, kateri je še pred nekaj sekundami uperjal pištolo v njeno sestro. Strelec je nato segel k svojemu obrazu in si snel masko. Njena levica se je razklenila in obstala. Oči, katere so bile že meglene so zopet presenečeno pogledale v njegov obraz.
''James...?'' je slabotno zašepetala in zakašljala. ''Kaj...kaj počneš tu?'' Debelo je pogoltnila slino, ki se ji je nabrala v ustih in spet normalno zadihala. Ponovno je poskusila dvigniti glavo, a tokrat jo je poleg bolečine zadrževala tudi Jamesova močna roka.
Oči so se vedno bolj zapirale in začelo jo je rahlo zebsti. Pogledala je proti rani in videla potočke svoje krvi, ki se je stekala mimo Jamesove dlani na tla. Tam so se zbirali v majhne rdeče lužice.
''James, oprosti mi. Za vse...'' je ponovno zašepetala in s tresočo dlanjo segla k njegovemu bledemu obrazu. Pogladila je njegovo lice in se mu v bolečini nasmehnila.
''Ljubim...te.'' je še zašepetala in pred očmi se ji je zameglilo. Veke so postale težke in čez nekaj sekund jo je zagrnila tema. Roka na njegovem licu je omahnila na Erin trebuh in tam obstala.

Ni ji odgovorila na njeno vprašanje. Upala je le, da bo Era ostala v kuhinji in se prikazala ko bo že vsega konec. Ko nje ne bo več, kot bo človek že odšel. Da se bo skrila in ostala živa.
A bilo je ravno nasprotno."Era! Ne!" je kriknila, pri tem pa se osuplo zazrla v postavo, ki je tekla proti njej, skočila in prestregla kroglo, ki je bila namenjena njej. Srce se ji je ustavilo, čutila je bolečino, dušilo jo je, medtem ko je nemočno opazovala dekle. Dekle, ki ji je znova rešilo življenje.
Vse se je zgodilo tako hitro. Njen krik, Erina postava, izstreljena krogla, pok in njeno telo. Sestrino telo je krvavo obležalo na tleh. Opotekla se je nazaj, pri tem pa je hlipaqla za zrakom. Sesedla se je na tla poleg nebogljene postave. "Era. Zakaj, zakaj za vraga? Oh neeee." Sklonila se je nad sestrino truplo ter solzam pustila pot na plano. Če izgubi Ero, če izgubi edino sestro, če izgubi še zadnjega družinskega člana, edino osebo, ki jo je na tem svetu še ljubila .. potem se bo tudi ona izgubila. Opravila bo z tem krutim svetom, ki ji nikakor ni bil naklonjen. Poslovila se bo enkrat za vselej.
Potem pa .. na tleh je zagledala pištolo. Brez pomislekov jo je pograbila. Z tresočimi rokami jo je uperila v temnolasca. Lovila je sapo, zadrževala solze. Ubila ga bo, ubila, kakor je on ubil njeno sestro. "Preklet bodi." je zamrmrala. Slišala je Erine besede in vse skupaj jo je za trenutek zmedlo. Ona ga je ljubila .. on pa jo je ubil. In vse zaradi nje. Vse zaradi njene pohlepnosti, želje po še večjem zaslužku.

[Upam, da ne zamerš da sm uporabila tvojo idejico o pištoli. ]

Era je nezavestno ležala na tleh. Isa se je zmotila, Era še ni bila mrtva. James je videl, kako je Isa zgrabila pištolo in jo namerila v njegovo glavo. Pogledal ji je v sive oči in takrat je je prešvignilo. Era in Isa sta bili sestri. "Isa pomiri se... nujno morava poskrbeti za tvojo sestro če ne... bo umrla, tega pa upam da si ne želiš" je rekel James s pretresljivo mirnim glasom. "Poleg tega pa nisem jaz, tvoj izterjevalec... tukaj sem bil samo zato... ker me je nekdo prosil in o tem nebom govoril s tabo" je James še dodal z odtenkom jeze v glasu. Postajal je vse bolj jezen. Era je umirala Isa pa ga je hotela ustreliti, vendar ji je v očeh videl, da je postala ob zadnjem Erinem stavku zmedena. James je vstal in dvignil Ero. Odpravil se je proti vratom in se ni zmenil za Iso. Ero bo hitro odpeljal v bolnico, preden bo prepozno. Stopil je preko krvi in Isi obrnil hrbet in se hitro napotil proti vratom.

[Jst nism jezen sm upam da ti nisi jezna kr smo te za 1 post prej spustil... sorry, se opravičujem v mojem in Erinem imenu]

V tresoči se roki je držala pištolo in jo merila vanj. V njej so bili mešani občutki. Občutki utesnjenosti, jeze in žalosti. In v tem trenutku ga je bila sposobna ustreliti. Ampak ko se je zavedala dejstva, da Era še ni mrtva so se ji od sreče zasvetile oči. Spustila je pištolo in stekla proti sestrinem telesu. Ni ji bilo več mar, če jo želijo ubiti, ni ji bilo več mar da je James njen napadalec. Glavno je bilo, da je Era živa in da jo je na vsak način potrebno rešiti.
Pustila je, da je dvignil sestrino telo in ga odnesel iz stanovanja. Sledila mu je, s še vedno solznimi očmi. Čeprav je bila Era še vedno živa se je še kako zavedala krutega dejstva da če ne bosta pohitela da se lahko to kaj kmalu konča. In potem je res ne bo več med živimi.

Zaslišalo se je zavijanje sirene in pred vhodom v stolpnico v kateri je živela se je pripeljal bel rešilec. Pograbili so Erino telo, ga posadili na nosila, strpali v rešilca. Stekla je k vratom, želela se je odpeljati skupaj z njo, ji stati ob strani in moliti. Moliti, da bo dekle preživelo, čeprav se ji je v zadnjem času zdelo, da se je nekomu tam gori močno zamerila. Nič ji ni šlo po načrtu, njeno življenje pa se je počasi rušilo kot hišica iz kart, ki jo je zaobjel veter. Reševalec je njeno prisotnost v rešilnem avtomobilu odločno zavrnil, a po nekaj histeričnih krikih in pojasnilih, ki so prišla iz Isinih ust je slednji popustil in znašla se je v avtomobilu v zadnjem delu. Svojo roko je položila na Erino in odsotno so ji objokane oči švigale od enega do drugega.
"Kako si lahko tako hladen?" je takoj napadla Jamesa, ko se je tudi slednji znašel v avtomobilu. Poleg tega jo je zanimalo tudi kje sta se z Ero spoznala, kdaj, kdo sploh je in kako je povezan z Ero. Očitno ni le navaden prijatelj, če je sestra priznala da ga ljubi. Kakšna zgodba se je torej skrivala za vsem tem?

[Mah sej ti je Era zagotovo povedala, da sm bla najprej jezna, ampak zdej sm se odhladila in je uredu. ]